ŽIVLJENJEPIS IN NAUK GAUDIJA VAJŠNAVSKEGA SVETNIKA,

Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Predgovor

Najprej dajem moje ponižno spoštovanje našemu najbolj častitljivemu duhovnemu učitelju Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Ballabh Tirtha Goswami Maharadžu in njegovemu duhovnemu učitelju Nitja-lila Pravišta Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti dajita Madhava Goswami Maharadžu in ju prosim za njuno brezvzročno milost.

Na iskreno željo našega duhovnega učitelja, da se ob 100-ti obletnici rojstva njegovega duhovnega učitelja Šri Šrimad Bhakti dajita Madhava Goswami Maharadža, njegov življenjepis in nauk prevede v različne jezike tega sveta, je sedaj po njegovi milosti ta knjiga na voljo tudi v slovenskem jeziku, za večno dobrobit slovensko govorečih ljudi.

Naš duhovni učitelj, Šrila Bhakti Ballabh Tirtha Goswami Maharadž nam je vedno predlagal, naj za našo večno dobrobit poslušamo ali beremo o slavah in nenavadnih aktivnostih velikih svetnikov, ker se tako v našem srcu prebudi naravna želja po čaščenju Boga. Tako kot Najvišji Gospod so tudi njegovi najintimnejši spremljevalci vedno onkraj dosega naših materialnih čutil in našega materialnega razuma. Njihove slave in lastnosti se lahko razodenejo le po njihovi milosti v srcu predane duše. Če z iskrenostjo in spoštovanjem poslušamo iz verodostojnih virov o slavah in aktivnostih Najvišjega Gospoda in njegovih častilcev, velikih svetnikov, lahko občutimo njihovo božansko veličino, sočasno pa spoznamo tudi pravega sebe. Ko spoznamo pravega sebe, se v trenutku odstranijo vse nase težave in nadloge materialne eksistence in takrat lahko večno zaživimo v popolnem miru in zadovoljstvu, v ljubezni do Najvišjega Gospoda in posledično tudi do vseh ostalih živih bitij.

Avtor Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Ballabha Tirtha Goswami Maharadž v tej knjigi opisuje karakter in aktivnosti svojega duhovnega učitelja iz svojih lastnih izkušenj in iz izkušenj ostalih, ki so bili z njim tesno povezani v času njegovega življenja na tem svetu. Naslavlja ga s ‘Šrila Gurudev’. Omenja pa tudi njegovega duhovnega učitelja Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Siddhanta Saraswati Thakurja in ga naslavlja s ‘Šrila Prabhupad’. Na koncu te slovenske izdaje je v pomoč tistim, ki se z ‘vedsko’ terminologijo prvič srečujejo, dodan še slovarček ‘sanskrit’ izrazov.Na koncu dajem moje ponižno spoštovanje tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri izdaji te knjige, namenjene za najvišjo dobrobit vseh živih bitij. Naj jih Vse milostni Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhu in naš najbolj spoštovani duhovni učitelj blagoslovita z najbolj izbranimi blagoslovi.

Madan Gopal Das

Naslov v izvirniku: The Holy life of Srila Bhakti Dayita Madhava Goswami Maharaj 

KAZALO:

PREDGOVOR
ČAŠČENJE ŠRI GURUDEVA
POJAVITEV ŠRILA BHAKTI dajita MADHAVA GOSVAMI MAHARADŽA
GURUDEVOVO ROJSTNO MESTO IN DRUŽINA
GURUDEVOVO OTROŠTVO
ZAČETKI DUHOVNE POKLICANOSTI
ŠRILA GURUDEV GRE V HARIDVAR
ŠRILA GURUDEV SREČA ŠRILA PRABHUPADA
ŽIVLJENJE IN SLUŽENJE V GAUDIJA MATHU
PRVI ŠRILA PRABHUPADOV MOŽ
OBISK ŠRILA PRABHUPADA V ASAMU
ŠRILA GURUDEV NE ODIDE V ANGLIJO
SREČANJE S PANČANANOM TARKARATNO
ŠRILA GURUDEVOVO SREČANJE Z DR. C. V. RAMANOM
PO ŠRILA PRABHUPADOVEM ODHODU
ODPRTJE ŠJAMANANDA GAUDIJA MATHA
ŠRILA GURUDEV SPREJME SANJAS
PRIDIGANJE V VZHODNEM PAKISTANU
OZNANJANJE V ASAMU
PREDAVANJA IZ SRIMAD BHAGAVATAMA PRI MINISTRSKEM PREDSEDNIKU
BHAKTI BALLABH TIRTHA MAHARADŽ SPREJME GURUDEVOVO ZAVETJE
OZNANJANJE V HAULIJU
ŠE O PRIDIGANJU V ASAMU
KALKUTA
DRUGI PRIDIGARSKI DOSEŽKI
ŠRILA GURUDEVOVO PREDAVANJE NA DAN GURU PUDŽE
REGISTRACIJA ŠRI ČAJTANJA GAUDIJA MATHA
ŠRILA GURUDEVOVA ZADNJA NAVODILA:
1. SVOJO VDANOST POSVEČAJMO LE KRIŠNI
2. NAVODILA ZA MATH PO MOJEM ODHODU
3. TRI OVIRE ZA VDANO SLUŽENJE
ODHOD ŠRILA GURUDEVA
SEZNAM MATHOV IN INSTITUCIJ, KI JIH JE USTANOVIL ŠRILA GURUDEV
DODATEK
SLOVAR

ČAŠČENJE ŠRI GURUDEVA

namah om visnupadaya rupanuga priyaya ca
srimate bhakti dayita madhava swami namine

Padam pred stopala prečastitega Gurudeva Om Višnupad Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža, ki ga je Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakur imel zelo rad in je popoln predstavnik Gospoda Višnuja, neposredno povezan in predan spremljevalec Šrila Rupa Gosvamija.

krisnabhinna prakasa srimurtaye dinatarine
ksamaguna avataraya gurave prabhave namah

Ponižno se priklanjam našemu Gurudevu, ki je duhovni vodja, nerazlična manifestacija Vsevišnjega Gospoda Šri Krišne, odrešitelj padlih duš in poosebitev lastnosti odpuščanja.

satirtha priti sad-dharma guru priti pradarsine
isodyan prabhavasya prakaskaya te namah

Ponižno se priklanjam našemu Gurudevu, ki je s svojim zglednim življenjem poučeval popolno predanost Guruju s služenjem svojim duhovnim bratom in je razodel slavo Išodjana v Šri Majapurju.

sri ksetre prabhupadasya sthanoddhara sukirtaye
sarasvata ganananda samvardhanaya te namah

Ponižno se priklanjam našemu Gurudevu, ki upravičeno uživa sloves tistega, ki je prinesel veliko radost predanim služabnikom Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja, ko je obnovil mesto njegovega rojstva v Puriju.

(za učence Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža napisal Pudžjapad Tridandi Svami Šrimad Bhakti Rakšak Šridhar Dev Gosvami Maharadž)

sudirgham svarna-varnangam divyavayava-sundaram
tridandi-vesa-dhrk-saumyam sarvva-bharata-sancaram
navadvipe tathasame braje pancanadandhrayoh
sthapayantam matham gaura-radha-krsnarccanojjvalam
gurvv-avirbhava pithe to sri-ksetre purusottame
divya-mandira-nirmana-seva-prakatakarakam
sarvvatra sadhu-sanghesu sajjanesu tatha guroh
vani-vaibhava-vistara-sadacarapravarttakam
sisye’sesa-krpasindhum pritimantam satirthake
guror abhista-yajnesu tusargikrta-jivanam
sri bhakti-dayitam namacaryavaryam jagad-gurum
vande sri madhavam deva-goswami-pravaram prabhum

Opevajmo slavo najvišjega gosvamija, Bhakti Dajita Madhava Maharadža! Njegove edinstvene odlike so, da je izjemen ačarja in svetovni učitelj izredno globoke osebnosti z visoko, čudovito božansko pojavo zlate polti. Kot zaobljubljen tridandi sanjasi je prepotoval vso Indijo, ustanavljal mathe ter postavil tempeljska Božanstva Radhe in Krišne v Navadvipu, Asamu, Vrindavanu, Pundžabu, Andhra Pradešu in drugod. Oživil je sveto mesto pojavitve Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja v Džaganath Puriju in zaradi njegove osebne božanske želje je na svetem mestu rojstva njegovega Gurudeva v Puriju zrasel čudovit tempelj. Vsepovsod je ustanavljal skupnosti sadhujev ter oznanjal božansko sporočilo Gurudeva Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja in v svetih spisih predpisane načine vdanega služenja. Z brezmejnim usmiljenjem do učencev ter z iskreno, pristno ljubeznijo do duhovnih bratov je svoje celo življenje posvetil izpolnjevanju želja svojega Gurudeva Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja.

POJAVITEV ŠRILA BHAKTI DAJITA MADHAVA GOSVAMI MAHARADŽA

Veliki učitelj Paramahamsa Parivradžakačarja Om 108 Šri Šrimad Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadž Višnupad se je pojavil v desetem kolenu nasledstva učiteljev Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhuja. Bil je eden najljubših družabnikov Prabhupada 108 Šri Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja, ustanovitelja Čaitanja Matha in Gaudija Mathov po vsem svetu, sam Madhava Gosvami pa je ravno tako ustanovil in vodil registrirano skupnost ‘Vseindijskega Šri Čaitanja Gaudija Matha’. Na ta svet je prišel na dan Utthana Ekadaši; rodil se je ob osmih zjutraj v petek, 3. agrahajane, 1311 bengalske ere, oziroma 18. novembra 1904 našega štetja v vasi Kančanpara v podokraju Madaripur iz okrožja Faridpur v Vzhodni Bengaliji.
Uthana Ekadaši je tithi, ki označuje konec čaturmasje, ko se Višnu prebudi iz štiri mesece dolgega spanja. Zato je to dan, ki prinaša svetu radost in srečo. Podoben učinek na svet je imela tudi pojavitev na isti tithi našega nadvse čaščenega Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža, najbolj usmiljenega in najdražjega spremljevalca Gospoda Harija, saj je njegov prihod prinesel radost in srečo pogojenim dušam tega sveta, ki trpijo zaradi trojnih nadlog. Še ena velika osebnost, ki se je spominjamo na isti tithi, je Paramahamsa Vajšnava Šrila Gaura Kišora Das Babadži, inkarnacija najvišje odpovedi in naš paramešthi-guru, ki je takrat vstopil v nitja-lilo ali večne Gospodove zabave.

GURUDEVOVO ROJSTNO MESTO IN DRUŽINA

Vas Kančanpara leži v čisti, prelepi pokrajini ob obali reke Padme blizu njenega ustja v okraju Bhedara Gandž. Padmo včasih imenujejo tudi Kirtinaša ali ‘reka, ki uničuje vse veličastje’, saj vsakoletne poplave odnesejo številne vasi in mesta. Višje ob reki pa je kraj Prematali, kjer se je bil okopal Nitjananda Prabhu in tam za Narottam Das Thakurja pustil božansko ljubezen. 
V uspevajoči vasi so živeli številni brahmani. Bila je tudi dom Gurudevovih stricev po materini strani, ki so bili tam znana in bogata družina. Čeprav so bili talukdarji ali podrejeni posestniki, so jim izkazovali enako čast kot zamindarjem. Takratni britanski vladarji so jih odlikovali z naslovom ‘Radža čakravarti’ in tako je njihov dom postal znan kot Čakravarti Bari, čeprav je bilo njihovo družinsko ime Bandjopadhjaja. Učenci Madhava Maharadža vas imenujejo ‘Gurudevova matulalaja’.
O Gurudevovi družini po očetovi strani so znani sledeči podatki. Njegov ded je bil Šri Čandiprasad Devašarma Bandjopadhjaja, praded pa Šri Nišikanta Devašarma Bandopadhjaja. Živeli so v vasi Bharakar v okraju Tangibari podokraja Bikrampur, ki spada v okoliš Dake. Tako Gurudevov oče kot njegov ded sta bila v okolici znana kot pobožna moža. Mati Šrila Gurudeva, Šajbalini Devi, je bila prav tako izjemno pobožna ženska, posvečena služenju Bogu, brahmanom in svetim možem.
Šrila Gurudev je izgubil očeta, ko je bil star štiri leta. Po očetovi smrti se je mati z njim vrnila na dom svojega brata, kjer je Gurudev odrasel. Velika naklonjenost njegovega strica je igrala pomembno vlogo pri njegovem odraščanju. Ime, ki mu ga je dal oče, je bilo Šri Heramba Kumar Bandjopadhjaja, a so ga po domače klicali Ganeš.

GURUDEVOVO OTROŠTVO

Šrila Gurudev je že zelo zgodaj kazal izjemne odlike. Nikoli in nikdar se ni zlagal. Svojim prijateljem in tovarišem je razlagal o moralni vrednosti resnicoljubnosti, tako da so vsi občudovali dečkov značaj.
Še ko je bil zelo majhen, je Šrila Gurudev pokazal zelo malo zanimanja za materialne užitke. Od drugih otrok se je razlikoval po želji, da živi urejeno in disciplinirano življenje. S svojim obnašanjem jim je dajal zgled in jih spodbujal, da so mu sledili. Vedno je poskušal blažiti trpljenje drugih in jih razveseliti, čeprav je zaradi tega včasih sam zabredel v nevšečnosti. Ljudje, ki so opazili njegovo velikodušnost in modrost, so bili prepričani, da bo odrasel v moža izrednih vrlin.
Gurudevova mati je povedala, da je vedno, kadar mu je dala kakšen priboljšek ali slaščice, Šrila Gurudev poklical svoje prijatelje, slaščice razdelil mednje, sam pa je pojedel le tisto, kar je ostalo za njimi.
V šoli so bili učitelji osupli nad Gurudevovimi besedami, saj so razodevale modrost, ki je presegala njegova leta. Naslednja zgodba je dober primer.
Nekega dne se je Šrila Gurudev igral s prijatelji. Med igro so tekmovali v hitrosti in moči, med drugim tudi v teku. Šrila Gurudev je bil dober tekač, zato je hitro prevzel vodstvo, a se je spotaknil ob korenino in tako silovito padel, da je začel močno krvaveti. Ko so učitelji v šoli slišali, kaj se je zgodilo, so prihiteli na kraj dogodka ter oskrbeli njegove odrgnine in modrice. Hoteli so ga pomiriti z govorjenjem, a jim je odgovoril: ‘Ne skrbite zame. Kmalu si bom opomogel. Gospod dela vse le za naše dobro. Lahko bi si poškodoval oči ali zlomil nos, a se mi ni zgodilo nič tako resnega. Najbrž sem v prejšnjem življenju storil toliko grehov, da bi se mi morala zgoditi hujša nesreča, a je Bog tako milosten, da tega ni dopustil.’ Ko so učitelji slišali njegove besede, so takoj vedeli, da ni navaden otrok.
Ko je Šrila Gurudev obiskoval srednjo šolo, je organiziral knjižnico za revnejše sošolce in jim zastonj posojal knjige. Vso mladost je bil naraven vodja z visoko, lepo postavo in karizmatično osebnostjo, bil pa je tudi izredno pošten in potrpežljiv. Za to vlogo se mu nikoli ni bilo treba potegovati; kjerkoli se je udejstvoval, je druge tako prevzel s svojimi lastnostmi, da so ga sami imenovali za vodjo in bili z njim v tej vlogi tudi zelo zadovoljni. Pravega vodjo ljudje sprejmejo zaradi globine njegovega značaja, vzornega vedenja in sposobnosti. Šrila Gurudev je bil visok in močan, zato se je odlikoval tudi v telesnih aktivnostih in je kot kapetan redno vodil svoja moštva. Sodeloval je tudi pri gledaliških predstavah. Na vseh področjih je blestel ter usmerjal delovanje vsake skupine, katere član je bil. Vključil se je celo v gibanje za neodvisnost Indije.

ZAČETKI DUHOVNE POKLICANOSTI

Šrila Gurudev je bil zelo vdan svoji materi. Ker mu je brala svete spise in mu rekla, naj jih tudi on bere njej, se je že zelo zgodaj seznanil z različnimi duhovnimi temami in razvil globoko vero v Boga. Vzpodbudila ga je k vsakodnevnemu branju Bhagavad Gite, tako da je že pri starosti enajstih let znal na pamet vseh njenih sedemsto verzov. Šrila Gurudev je končal osnovno in srednje izobraževanje v Kančanparu in Bhatagramu, potem pa je odšel študirat v Kalkuto. Med bivanjem v Kalkuti so ga začela preplavljati čustva boleče ločenosti v ljubezni do Boga. K sebi na dom ga je sprejel njegov sorodnik in prijatelj iz otroških let Narajan Čandra Mukhopadhjaja, ki je pozneje od njega sprejel sanjas in dobil ime Bodhajan Maharadž.
Narajan Čandra je pripovedoval, da je pogosto videl Šrila Gurudeva glasno klicati Gospodova imena in jokati sredi noči. Jedel je le havišjano (nezačinjen kičari) enkrat na dan. V tem stanju zatopljenosti v Boga je nekega dne sanjal, da ga je prišel pomirit Narada Muni. Narada mu je dal mantro in mu zagotovil, da bo s ponavljanjem te mantre dosegel popolnost. A ko se je Šrila Gurudev zbudil, si kljub največjim prizadevanjem ni mogel priklicati v spomin celotne mantre. To ga je neizmerno zbegalo in onesrečilo.
Globoko nezadovoljstvo z družinskim življenjem je zanj postalo nevzdržno in v njem je dozorela trdna odločitev, da odide od doma. S to mislijo je odšel prosit za blagoslov svojo ovdovelo mater, ki je takrat živela v Gosajn Durgapuru v okrožju Nadia. Mati njegovim željam ni nasprotovala in Šrila Gurudev se je s silno željo, da bi dosegel družbo Vsevišnjega Gospoda, odpravil v Himalajo. Kakor je nemogoče preprečiti železu, da ga privlači magnet, tako tudi duša, ki jo privlači Vrhovna Duša, ne dovoli nikomur na tem svetu, niti družini, niti prijateljem, da ji preprečijo odzvati se na Gospodov klic.

ŠRILA GURUDEV GRE V HARIDVAR

Strastna želja po Gospodovi družbi je Šrila Gurudeva najprej pripeljala v Haridvar in od tam v gore. Visoko v himalajski džungli se je tri dni postil brez hrane in vode ter ves čas glasno in hrepeneče klical h Gospodu. Ko je že skoraj izgubil zavedanje o zunanjem svetu, je prejel božansko naročilo, naj poišče duhovnega učitelja. Rečeno mu je še bilo, da se mu bo njegov Guru pokazal v istem mestu, katerega je bil zapustil.
Šrila Gurudev je vzel božansko naročilo kot najbolj pomembno stvar. Z gora se je spustil v sveto mesto Haridvar na bregu reke Ganges, kjer se je namenil preživeti nekaj dni. Tam je srečal svetega moža, kateremu je povedal, kaj se mu je pripetilo na gori. Ko je sadhuja vprašal za nasvet, mu je ta dejal, naj se vrne domov, ker da bo tam srečal verodostojnega duhovnega učitelja.
Šrila Gurudev je hotel še nekaj dni ostati v romarskem mestu in se potem vrniti v Kalkuto, ko sta njegovo bivanje v Haridvaru zmotila bogat poslovnež iz severne Indije in njegova žena, ki sta tja prišla na romanje. Zakonca, ki sta bila brez otrok, sta opazila lepoto Šrila Gurudeva, ko se je kopal v Brahma Kundu in njegova pojava ju je zelo pritegnila. Obdarila sta ga s sadjem in slaščicami ter vztrajala, da ju pride obiskat v njuno sobo. Šrila Gurudev je povabilo iz vljudnosti sprejel.
V njunih prostorih sta ga bogato postregla s hrano in mu na splošno izkazovala veliko naklonjenost. Naposled sta mu predlagala, naj postane njun posvojenec, kar bi pomenilo, da bi po njiju podedoval precejšnje bogastvo. Šrila Gurudev takega predloga ni pričakoval in se je zamislil: ‘Sem sem prišel ravno zato, da opustim družinsko življenje. Sedaj se je Maja domislila novega načina, da me zapelje.’
Šrila Gurudev je vljudno zavrnil predlog in odšel, toda zakonski par je bil z njim tako očaran, da sta ga vsak dan obiskovala in vsakič znova pritiskala nanj, naj sprejme njun predlog. A tudi največje materialne skušnjave ne morejo premamiti bhakte, v katerem gori iskrena želja, da bi dosegel Vsevišnjega Gospoda. Kdor je poln želja po čutnih užitkih, se takšni priložnosti za podedovanje premoženja ne bi mogel upreti, toda Šrila Gurudev ni imel takih stremljenj. Ker si je iskreno želel častiti Gospoda, se mu je zdela ponudba zakoncev nevarna, zato jo je pri priči zavrnil. Ni želel ostati v Haridvaru in se je brez odlašanja vrnil v Kalkuto. To je bilo okrog leta 1925.

ŠRILA GURUDEV SREČA ŠRILA PRABHUPADA

Istega leta je Šrila Gurudev z Narajan Čandra Mukhopadhjajem in nekaj drugimi prijatelji prvič obiskal Majapur. Ko so videli Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja, je vse pritegnila njegova nadčloveška osebnost. Med predavanjem, ki so mu prisostvovali, je Šrila Prabhupad dejal, da je dobro, če obiščemo Božanstvo v templju, vendar se moramo najprej naučiti videti Božanstvo. Ne moremo ga videti z očmi, ki so zaslepljene z materialnimi željami, temveč le z očmi ljubezni. Istega dne so Šrila Gurudev in njegovi prijatelji opazovali, kako je Šrila Prabhupad iniciral dr. S. N. Ghoša in njegovo ženo.
Ko se je Šrila Gurudev vrnil v Kalkuto, je začel obiskovati Gaudija Math v ulici Ultadanga Road, da bi poslušal Šrila Prabhupadov Hari katha. Z razumevanjem, da si s služenjem Vajšnavam utremo pot do Gospoda in dobimo njegovo milost, ali pa morda zato, ker je o tem načelu želel poučiti svet, je Šrila Gurudev brez velikega pompa poslal Mathu veliko denarja in drugih potrebščin. V tem obdobju je posvetil tudi veliko časa študiranju svetih spisov.
Ko je Šrila Gurudev od Šrila Prabhupada slišal vajšnavske doktrine, je postal prepričan o njihovi razumnosti in superiornosti glede na druge verske dogme. Sprejel je Šrila Prabhupadovo zavetje in je bil na dan Radhašthamija, 4. septembra 1927, v Ultadanga Mathu iniciran v Sveto ime in mantro. Njegovo novo ime je bilo Hajagriva Das Brahmačari. Duhovnik, ki je ob tej priložnosti vodil vajšnavsko ognjeno darovanje, je bil Ačarjadas Devašarma.

ŽIVLJENJE IN SLUŽENJE V GAUDIJA MATHU

Šrila Gurudev se je kmalu po iniciaciji preselil v Math, da bi se popolnoma posvetil služenju Krišni in njegovih častilcev. Sprejel je veliko zaobljubo, da bo vse življenje preživel v celibatu oziroma ostal naišthika-brahmačari. Kaj kmalu je zaradi posvečenega služenja svojemu Guruju, neutrudljive vneme in sposobnosti v raznovrstnih službah postal eden izmed Šrila Prabhupadovih vodilnih učencev. Zaradi njegove neomajne odločnosti, prizadevnosti in uspešnosti v vseh opravilih, ki so mu bila zaupana, je Šrila Prabhupad zanj rekel, da ima ‘vulkansko energijo’.
Šrila Gurudev je bil eden glavnih zbiralcev prispevkov; ta njegova služba je bila ključnega pomena za Šrila Prabhupadovo obsežno gibanje in še posebej za oznanjanje Mahaprabhujevega sporočila na Zahodu. Pritegnil je vsakogar, ki je uzrl njegov zlati lik in ga slišal govoriti Hari katha. Mnogi so sami od sebe pristopili k njemu in mu darovali prostovoljni prispevek.
Šrila Gurudev je po Šrila Prabhupadovem naročilu veliko časa preživel v Gaudija Mathu v Madrasu, kjer je vodil nakup zemljišča ter postavitev templja, Nath mandirja in bivalnih prostorov. V tem času sta ga še posebej spodbujala njegova starejša duhovna brata, njegova svetost Šrila Bhakti Rakšaka Šridhar Maharadž in njegova svetost Šrila Bhakti Hridoj Bon Maharadž. Med zbiranjem sredstev za ta projekt se je Šrila Gurudev sestal z vodilnimi prebivalci Madrasa in se z mnogimi pobliže spoznal.

PRVI ŠRILA PRABHUPADOV MOŽ

Šrila Prabhupad je želel v čim več ljudeh prebuditi zavedanje o Gospodu, zato je stalno potoval: v Kalkuto, Dako, Patno, Allahabad, Benares in druga pomembna mesta po vsej Indiji. Organiziral je duhovne festivale ter parikrame v Vrindavanu in Navadvipu, ustanavljal pridigarske centre in mathe, širil sporočilo Šri Čaitanja Mahaprabhuja v raznih mestih, organiziral duhovne programe in ulične sankirtan skupine. V mnogih krajih, ki jih je bil obiskal Mahaprabhu, je dal postaviti pada-pithe, kapelice z odtisom Gospodovih stopal. Obnovil je tudi druga sveta mesta, za razširjanje sporočila o čisti vdanosti pa je izdajal transcendentalne knjige, revije in časopise v mnogih jezikih. V vseh teh programih je imel Šrila Gurudev ključno vlogo.
Šrila Prabhupad je ponavadi poslal Šrila Gurudeva kot svojega predhodnika, da pripravi teren za te dogodke. Imel je popolno zaupanje, da bo Šrila Gurudev vsako njegovo nalogo opravil v celoti. Šrila Gurudev je bil eden glavnih bhakt, zadolženih za gradnjo Ramananda Gaudija Matha v spomin Mahaprabhujevega zaupnega spremljevalca Ramananda Raja. Sodeloval je pri nakupu zemljišča v Andhra Pradešu, blizu Gošpad Tirthe v okrožju Radžahmundri, kjer se je Ramananda sestal z Gospodom Čaitanjo, nadzoroval pa je tudi samo gradnjo.
Šrila Gurudeva je vsakogar, tudi zelo visoke osebnosti, tako očaral s svojo telesno lepoto in mogočno postavo, lepim vedenjem, izjemno osebnostjo, sodobnim razmišljanjem in sposobnostjo prepričevanja z neovrgljivimi dokazi iz svetih spisov, da so mu prav radi v vsem ustregli. Njegova celotna bit – njegova meditacija, njegove misli, njegova džapa in vse ostalo – je bila popolnoma posvečena izpolnjevanju Šrila Prabhupadovih želja. Današnji prostovoljci si niti predstavljati ne morejo, kako zelo je bil predan služenju, tako da se je odrekel hrani in spancu, ko je včasih delal tudi cele noči, da bi dosegel svoj cilj.
Iskrena, neomajna zvestoba Šrila Gurudeva njegovemu duhovnemu učitelju je zgled, ki mu moramo vsi slediti. Ničesar se ni lotil, če tega ni izrecno naročil njegov duhovni učitelj. Ker je bil tako popolnoma predan Šrila Prabhupadovim lotosovim stopalom, je v celoti nasledil njegovo božansko moč za širjenje poslanstva Gospoda Čaitanje.

OBISK ŠRILA PRABHUPADA V ASAMU

Kako zelo je Šrila Prabhupad zaupal Šrila Gurudevu ter ga imel za odgovornega služabnika in zaupnega spremljevalca, razodevajo besede, ki jih je izrekel marca 1936 ob namestitvi Božanstev Šri Šri Guru-Gauranga Gandharvika-Giridhari v Sarbhog Gaudija Mathu v Asamu.
Sarbhog Gaudija Math v asamskem okrožju Kamrup blizu Barpete je eden od štiriinšestdesetih mathov in pridigarskih centrov, ki so bili ustanovljeni za časa Šrila Prabhupadovega življenja. Šrila Prabhupad je poslal Šrila Gurudeva skupaj z njegovim starejšim duhovnim bratom, njegovo svetostjo Šrila Bhakti Rakšaka Šridhar Maharadžem, ter Džanaki Valabha Das Brahmačarijem in drugimi, da organizirajo slovesnost ob namestitvi Božanstev. V tistem času je bil math pod vodstvom Šrila Gurudevovega starejšega duhovnega brata, njegove svetosti Tridandi Svami Bhakti Vigjan Ašram Maharadža. Šrila Gurudevova skupina je prispela v Sarbhog le nekaj dni pred načrtovano slovesnostjo, a so na njihovo veliko presenečenje ugotovili, da ni skoraj nič pripravljeno za Šrila Prabhupadov prihod in namestitev Božanstev.
Šrila Gurudev ni nikoli obupal ali prenehal z delom, dokler ni dosegel zadanih ciljev. Nemudoma je napel vse sile, da poišče primerne prostore za Šrila Prabhupada in bhakte, ki bodo prišli z njim.
Ko je Šrila Prabhupad v nedeljo 15. marca 1936 ob pol sedmih zjutraj prispel na železniško postajo v Sarbhogu, ga je pričakala velika množica bhakt in meščanov. Njegovi spoštovanja vredni spremljevalci so bili Kundža Bihari Vidjabhušan Prabhu, Paramananda Vidjaratna Prabhu, Vasudeva Prabhu, Kirtanananda Brahmačari, Sadžana Maharadž in Krišna Kešava Brahmačari. Vse tri dni, kolikor je Šrila Prabhupad ostal v Sarbhogu, je na tisoče mož, žena in otrok uživalo v raznolikem maha prasadu.
Naslednji dan je Šrila Prabhupad naročil Tridandi Svami Bhakti Rakšaka Šridhar Maharadžu, naj opravi zadnje priprave za ceremonial namestitve Božanstev Šri Šri Guru-Gauranga Gandharvika- Giridhari, ki naj bi ga vodil Šrila Prabhupada. Kot del teh priprav je Šridhar Maharadž oblekel Božanstva ter jih okitil s cvetnimi venci in drugim okrasjem. Ob ugodnem trenutku, ob desetih dopoldne, so Šrila Prabhupadu rekli, da je vse pripravljeno. Šrila Prabhupad je vstopil v tempeljsko dvorano, se pomolil pred ovenčanimi Božanstvi in jim izkazal spoštovanje, tako da je legel na tla pred njimi. Ko je videl, da so Božanstva že okrašena, je dejal: ‘Božanstva so že nameščena.’ Ko je to slišal Šrila Šridhar Maharadž, je postal hudo potrt, saj je mislil, da je s tem, ko je napravil nekaj, kar je hotel Šrila Prabhupad narediti sam, storil žalitev. Kljub tej napaki so vendarle izvedli namestitev Božanstev v skladu z vajšnavskimi smritiji; ceremonija je bila opravljena z velikim bliščem in med veselim sankirtanom.
Po končani slovesnosti je Ašram Maharadž večkrat prosil Šrila Gurudeva, naj Šrila Prabhupadu pove, da Nimananda Prabhu ni opravil svojih dolžnosti. Šrila Gurudev ni hotel storiti ničesar, kar bi povzročilo Šrila Prabhupadovo nezadovoljstvo, zato se je sprva branil, pod pritiskom stalnih prošenj in iz spoštovanja do svojega starejšega duhovnega brata pa je le privolil.
Pozneje tega dne je Šrila Gurudev spremljal Šrila Prabhupada, ko je šel ta na sprehod; pri tem ga je pahljal in od njega odganjal mrčes. Med pogovorom je Prabhupadu povedal o pritožbi Ašrama Maharadža. Šrila Prabhupad se je hipoma ujezil in Šrila Gurudeva oštel, ta pa je postal čisto skrušen, ker je povzročil Šrila Prabhupadovo nezadovoljstvo. Ko je Šrila Prabhupad videl učinek, ki so ga nanj imele njegove besede, je nemudoma spremenil razpoloženje in ga začel ljubeče hvaliti. Šrila Gurudeva pa taka hvala ni osrečila, saj je mislil, da Šrila Prabhupad meni, da ne zmore prenesti njegove kritike. Šrila Prabhupad pa je izkoristil to priložnost in mu dal mnoga dragocena osebna navodila, ki kažejo, kako zelo ga je imel rad.
Šrila Prabhupad je najprej rekel: ‘Zakaj hočeš tako veliko? In zakaj te to tako zelo moti? Ni prav, da pričakuješ toliko službe od te osebe. Tvoja služba duhovnemu učitelju in vse njene podrobnosti so le tvoja odgovornost. Moral bi biti hvaležen, če kdo drug na kakršenkoli način prispeva k njej. Krišnov ‘majordom’ je Šrimati Radhika. Ona ve, da je sama v celoti odgovorna za Krišnovo zadovoljstvo. Če pa ji pri tem kdorkoli priskoči na pomoč, je tej osebi zelo hvaležna.’
Tukaj je očitno, da je Šrila Prabhupad pričakoval, da Šrila Gurudev prevzame popolno odgovornost za vso svojo službo. Če mu pri izpolnjevanju te dolžnosti kdo pomaga, mu mora biti le hvaležen. Iz te izjave je razvidno, da ga je Šrila Prabhupad obravnaval kot zaupnega spremljevalca. Zaradi njunega prisrčnega odnosa ter fizične podobnosti med Šrila Gurudevom ter visokim in svetlopoltim Šrila Prabhupadom so ju ljudje pogosto zamenjevali za očeta in sina.
Šrila Gurudev je povedal zgodbo o Sarbhog Gaudija Mathu vsakič, kadar je svojim učencem hotel dati zgled predanosti duhovnemu učitelju. Povedali smo že, da je Šrila Šridhar Maharadž v svoji ponižnosti čutil, da je storil žalitev, ko je ovenčal Božanstva namesto Šrila Prabhupada. Šrila Šridhar Maharadž je Šrila Gurudeva prosil, naj Šrila Prabhupada v njegovem imenu prosi za odpuščanje, ker je nenamerno storil napako. Šrila Gurudev je res napisal pismo Šrila Prabhupadu in ga v imenu Šrila Šridhar Maharadža prosil za odpuščanje. Prabhupad je odgovoril, da predana duša nikoli ne stori žalitve. Gospod nikoli ne vidi napak v predanem služabniku in mu vedno odpušča, saj se je predani bhakta vsemu odpovedal, da bi služil Gospodu brez sebičnih namenov. Po drugi strani pa se morajo tisti, ki imajo sebične namene in niso predani, vedno bati žalitev.

ŠRILA GURUDEV NE ODIDE V ANGLIJO

Šrila Prabhupad je bil željan širiti Mahaprabhujevo sporočilo na Zahodu in je zaradi njegove sposobnosti, za enega svojih misijonarjev, izbral tudi Šrila Gurudeva. On in še dva druga duhovna brata so se že fotografirali in si dali narediti potne liste. Ko je bilo vse pripravljeno za potovanje, pa je Radžariši Saradindu Narajan Raj rekel Šrila Prabhupadu: ‘V Angliji je veliko rajsko lepih deklet. Mislim, da ni najbolj pametno tja poslati čednega mladeniča; primernejši bi bil bolj zrel učenec.’
Šrila Prabhupad je upošteval Radžarišijev predlog in se je odločil, da namesto Šrila Gurudeva pošlje njegovo svetost Bhakti Pradip Tirtha Maharadža. Šrila Gurudevu pa je zaupal nalogo zbiranja sredstev za to pridigarsko misijo.
Šrila Gurudev se je bal, da Šrila Prabhupad ne bo več dolgo ostal na tem svetu in da ga ne bo več videl, če bo moral oditi v Anglijo. Zato je čutil veliko olajšanje, ko je Šrila Prabhupad po Radžarišijevem nasvetu spremenil svojo odločitev.

SREČANJE S PANČANANOM TARKARATNO

Šrila Prabhupad je videl, da ima Šrila Gurudev s svojim ponižnim nastopom in spoštljivim načinom premagovanja argumentov izjemen dar za prepričevanje drugih. Zato ga je 4. oktobra 1936 poslal k vodilnemu religiologu v Bengaliji, Pančananu Tarkaratni iz Bhatapare v Najhatiju. Pančanan Tarkaratna, ki je bil zelo ponosen na svojo brahmansko kasto in učenost, je močno kritiziral sistem daiva-varnašrama, ki ga je oznanjal Šrila Prabhupad. Ta kritika bi lahko povzročila ogromno škodo med ljudmi, ki iščejo najvišje dobro, zato je Šrila Prabhupad Šrila Gurudevu zaupal nalogo, da poskuša spremeniti njegovo mišljenje. Pančanan Tarkaratna ni bil voljan izkazati primernega spoštovanja nikomur, ki ni bil rojen v brahmanski kasti. Zato je Šrila Prabhupad Gurudevu svetoval, naj gre k njemu brez tilaka in vajšnavskega oblačila in naj mu reče, da izhaja iz visoke brahmanske kaste.
Tistega dne, ob pol devetih zjutraj, je Šrila Gurudev, ki ga je spremljal Praphula Kumar Čatopadhjaja iz Kanthalpare v Najhatiju, prišel v hišo Pančanana Tarkaratne. Najprej se je sestal z učenjakovim visoko izobraženim sinom Šri Dživa Njajatirtho, nato pa je dve uri razpravljal o svetih spisih z očetom. Šrila Gurudev je o tej izkušnji večkrat pripovedoval svojim učencem: ‘Res je, da je imel Pančanan Tarkaratna izjemno veliko znanja. Na pamet je znal veliko število verzov iz svetih spisov, vendar v nekaterih primerih ni znal narediti logičnega zaključka ali razrešiti protislovja. Med argumentiranjem je večkrat zašel v slepo ulico in na dano vprašanje ni mogel dati primernega odgovora.’ 
Na vprašanje, kako se je velikemu učenjaku lahko zgodilo kaj takega, je Šrila Gurudev odgovoril: ‘Panditu Mahašaju nikoli ni bilo dano, da bi se lahko družil s čistim Gospodovim bhakto ali pravo sveto osebo. Do pravilnih zaključkov lahko pridemo samo, če sledimo čistemu bhakti in se družimo s svetimi osebami.’
Iz dolgega pogovora Šrila Gurudeva s Pančananom Tarkaratno je nastal vodilni članek v Gaudiji, Mathovem tedniku v bengalščini (15. 13-15, 1936). V članku je pisalo, da je imel Šrila Gurudev dolg pogovor s Šri Pančananom Tarkaratno, uglednim bengalskim panditom, v katerem je z ustreznimi dokazi iz svetih spisov ovrgel vse učenjakove argumente zoper bhakti, in da je bil Šri Tarkaratna zelo presenečen, ko je od Šrila Gurudeva slišal tako temeljito znanje svetih spisov.

ŠRILA GURUDEVOVO SREČANJE Z DR. C. V. RAMANOM

Leta 1930 so v kalkutskem Bagh Bazaar Gaudija Mathu ob času Džanmaštamija organizirali mesec dni dolg festival. Vsak večer so povabili drugega dostojanstvenika, da je kot častni predsednik vodil večerno srečanje. Med rednimi obiskovalci predavanj Gaudija Math pridigarjev je bilo tudi nekaj študentov svetovno znanega znanstvenika C. V. Ramana. Nekega dne so ti študentje šli k Šrila Prabhupadu in se pritožili, češ da je bil vsak večer za častnega predsednika izbran drug dostojanstvenik, medtem ko njihov profesor, ki ga je poznal ves svet, ni bil niti povabljen.
Šrila Prabhupad je odgovoril, da nima nič proti temu, da se za en večer imenuje dr. Ramana za častnega predsednika. Prosil je Šrila Gurudeva, naj poskrbi za njegovo povabilo. Šrila Gurudev je najprej odšel do hiše dr. Ramana, a ga ni bilo doma. Znanstvenikova žena ga je s kurirjem poslala v doktorjev laboratorij na ulici Circular Road. Tam ga je Šrila Gurudev našel v drugem nadstropju, kjer je sedel v kotu velikega delovnega prostora, zatopljen v svojo raziskovalno dejavnost. Dr. Raman ni govoril niti bengalščine niti hindija, zato sta se pogovarjala v angleščini.

Ko je dr. Raman Šrila Gurudeva vprašal za razlog njegovega obiska, mu je ta odgovoril: ‘Bagh Bazaar Gaudija Math ob Džanmaštamiju organizira veliko celomesečno versko srečanje. Vsak dan je drug mestni dostojanstvenik povabljen, da počasti sedež predsednika; ponižno vas vabimo, da ga sprejmete tudi vi.’
Dr. Raman je odgovoril: ‘Jaz ne verujem v vašega Kešto-Bištu. Ne verjamem v ničesar, kar se ne da potrditi z neposredno čutno zaznavo. Ne morem zapravljati svojega časa z namišljenimi stvarmi. Z veseljem bi se udeležil vsake znanstvene ali izobraževalne konference, toda ne verske.’
Šrila Gurudev je rekel: ‘Vaši lastni študentje redno prihajajo poslušat govore svamidžijev iz Matha in oni so izrazili željo, da bi bili tudi vi počaščeni na enak način kot mnogi drugi kalkutski javni voditelji. Meni je moj Gurudev naročil, naj vas povabim, zato vas prosim, da sprejmete naše povabilo.’
Dr. Raman je potem izzval Šrila Gurudeva: ‘Ali mi lahko pokažete vašega Boga? Če mi ga lahko pokažete, potem pridem.’
Ena stran laboratorija, v katerem je tekel pogovor, je bila stena brez oken in vrat, onkraj katere se je razprostirala severna Kalkuta. Šrila Gurudev je vprašal: ‘Jaz onkraj tega zidu ne vidim nič, ampak če rečem, da tam ni ničesar, ali je to pravilna trditev?’
Dr. Raman je odgovoril: ‘Morda ne vidite, kaj je tam, a bi lahko videli s primernimi instrumenti.’
Šrila Gurudev ga je potem vprašal: ‘Obstaja meja, do koder sežejo vaši instrumenti. Vidite lahko samo tako daleč, kolikor vam oni omogočajo. Ali lahko rečete, da onstran teh meja ni ničesar?’
Dr. Raman je odgovoril: ‘Ne trudite se. S tem ne mislim zapravljati svojega časa. Ne zanima me nič, kar ni v dometu moje čutne zaznave. Svoj dragoceni čas vam posvetim samo, če mi dejansko pokažete svojega Boga. Ali lahko to storite?’
Šrila Gurudev: ‘Če bi vam vaši študentje rekli, da bodo študirali vaša znanstvena dognanja samo, če jim lahko pokažete resničnost tistega, kar ste spoznali z vašimi eksperimenti, kaj bi jim rekli?’
Dr. Raman: ‘Pripravil bi jih do tega spoznanja.’
Šrila Gurudev: ‘Ali jih lahko pripravite do spoznanja, še preden jih začnete poučevati?’
Dr. Raman: ‘Ne, najprej bi jim moral pokazati postopek, po katerem sem sam spoznal resnico. Morali bi se držati tega postopka, če bi hoteli priti do enakih spoznanj. Najprej bi morali diplomirati iz naravoslovja, nato magistrirati, potem pa pod mojim vodstvom študirati še pet let. Potem bi jih lahko pripravil do razumevanja.’
Šrila Gurudev: ‘Če to drži za vas in vaše znanstveno vedenje, mar ne bi potem tudi vidci starodavne Indije mogli reči enako? Držite se njihovega postopka in videli boste, ali lahko izkusite obstoj Boga ali ne. Znanstvenih resnic, ki jih sami zagovarjate, ne morete pokazati vašim študentom, dokler ne sprejmejo vašega postopka. In če hočete izkusiti ali razumeti Boga, se morate prav tako držati postopka, ki to omogoča. Če rezultat izostane, potem lahko zanikate vrednost postopka. Ampak kako lahko zanikate njegovo vrednost, če niste opravili poskusa?’
Dr. Raman ni takoj odgovoril. Po nekaj trenutkih tišine je dejal: ‘Jaz nič ne vem o Krišni. Kaj lahko povem na takem srečanju? Ali ne bi bilo bolje, da povabite nekoga, ki kaj ve o tej temi’?
Šrila Gurudev je bil tako bistroumen in pozoren, da se v njegovi prisotnosti nihče ni mogel izmuzniti z nelogično izjavo. Taka sposobnost ni zgolj rezultat knjižnega znanja. Takšno božansko moč lahko razodene le nekdo, ki se je predal svojemu duhovnemu učitelju in je po njegovi milosti neposredno doživel resnico. Pri taki osebi razkazovanje inteligence, ki ne temelji na spoznanju, ne zdrži dolgo.

PO ŠRILA PRABHUPADOVEM ODHODU

Šrila Prabhupad je vsem učencem naročil, naj mu sledijo v širjenju sporočila Šri Rupa in Šri Raghunatha Gosvamijev ter družno delujejo za dosego tega skupnega cilja. S površnega vidika kratkovidnega pesimista so bili dogodki po Šrila Prabhupadovem odhodu v nasprotju z njegovimi željami, toda karkoli se zgodi po želji Gospoda Harija, je za dobro vsakogar. Kdor ne zmore uvideti resničnosti tega osnovnega načela v duhovnem življenju, tudi ne more videti reda v celotnem stvarstvu in postane nesrečen. Nič se ne zgodi brez Gospodove odobritve; če verjamemo, da je Gospod vsedober, moramo tudi sprejeti, da je vse, kar se zgodi, na nek način usmerjeno k izpolnitvi nekega višjega, dobrega namena. A preden kratkovidni to lahko uvidijo, mora preteči veliko časa.
Mahaprabhu je rekel: ‘Moje Ime se bo oznanjalo v vsakem mestu in vasi po vsem svetu.’ Da bi se ta prerokba izpolnila, sta Mahaprabhu in njegov prakaša-murti, Šrila Prabhupad, ki ni različen od njega, oba želela, naj bodo tisti vodilni učenci, ki sta jih posebej blagoslovila, navdihnjeni, da neodvisno delujejo za ta cilj. Šrila Prabhupad ni želel, da bi bili tisti njegovi vredni učenci, ki so se usposobili za ačarje, omejeni v svojem delovanju. Da jih je resnično pooblastil za širjenje Mahaprabhujevega sporočila, danes vidimo v tem, da njegovo gibanje priznavajo in sprejemajo mnogi ljudje po vsem svetu, kar izpolnjuje Gospodovo prerokbo. Če bi bili Prabhupadovi učenci navadne zmotljive duše, ki so zanemarile želje svojega duhovnega učitelja, potem taki svetovni uspehi ne bi bili mogoči. Kadar tisti nesrečni ljudje, ki ne poznajo višjega namena Vsevišnjega Gospoda, poveličujejo enega Šrila Prabhupadovega učenca, drugega pa obsojajo, padejo s poti duhovnega življenja in zabredejo v blato vajšnava-aparadhe.
Vsi Šrila Prabhupadovi spremljevalci so si prizadevali, oziroma si še vedno prizadevajo, da se po svojih najboljših močeh iskreno držijo njegovih napotkov. S svojimi iskreni napori so k nauku Gospoda Čaitanja Mahaprabhuja pritegnili veliko število svojeglavih duš, ki so sprejele vajšnavski sadačar. Vključili so jih v čaščenje Gospoda Krišne po načelih čistega vdanega služenja, tako da je njihovo življenje postalo uspešno.

ODPRTJE ŠJAMANANDA GAUDIJA MATHA

Leta 1942, tik preden je Šrila Gurudev sprejel zaobljubo tridandi sanjasija, je z drugimi duhovnimi brati, še posebej z njegovo svetostjo Tridandi Svami Bhakti Kumud Santa Maharadžem in njegovo svetostjo Tridandi Svami Bhakti Vičar Jajavar Maharadžem, delal na ustanovitvi matha v mestu Midnapore. Ta center so poimenovali Šjamananda Gaudija Math v čast Šjamananda Prabhuja, ki je tukaj prvi oznanjal Mahaprabhujevo sporočilo. Ti duhovni bratje so s svojo veliko prizadevnostjo dosegli, da je Mahaprabhujevo sporočilo pritegnilo veliko meščanov, ki so sprejeli načela vajšnavskega sadačarja in pot vdanega služenja, kot je bil naročil Šri Čaitanja. Dobro ime Gaudija Matha se je razširilo po vsej regiji in veliko premožnih meščanov iz Midnapora je pripomoglo, da so tam ustanovili stalno podružnico. Z njihovo pomočjo je Math kupil zemljišče in veliko dvonadstropno zgradbo na območju Šiva Bazarja.
Šrila Gurudev je povedal zgodbo, kako je eden glavnih darovalcev, Govardhan Piri, prišel v stik z Mathom in kako je prišlo do neverjetne spremembe v njegovem življenju, ko se je odpovedal vsem pregreham ter posvetil služenju Krišni in njegovih bhakt. Med iskanjem darovalcev za ustanovitev matha je Šrila Gurudev predlagal, da bi šel obiskat tudi Govardhan Pirija, a so mu domačini to odsvetovali. Opisali so ga kot velikega skopuha, ki ne bi dal niti novčiča revežu v stiski. Šrila Gurudevu so povedali, da ga bo Piri zagotovo osramotil, če ga obišče.
Šrila Gurudev je odgovoril: ‘Sadhu se ne bi smel bati žalitev, niti ne bi smel iskati hvale. Če je Govardhan Piri skopuh, potem se mora sadhu potruditi, da ga spremeni. Dobrega človeka ni potrebno spreminjati. Prave rezultate oznanjanja lahko vidimo, ko se slab človek spremeni v dobrega.’
Nekega dne je Šrila Gurudev odšel v urad Govardhan Pirija, kjer je bil prisrčno sprejet in mu je bilo ponujeno primerno sedišče. Ko je Govardhan Babu od Šrila Gurudeva slišal, da namerava odpreti pridigarski center, katerega namen je najvišje dobro za džive prek širjenja naukov Šri Čaitanja Mahaprabhuja, je odgovoril, da v njegovi družini že vrsto generacij častijo Radho in Krišno in da jima v njegovem domu še vedno služijo. Povabil je Šrila Gurudeva v svoj tempelj na strehi, da si Božanstvi ogleda in jima izkaže svoje spoštovanje. Šrila Gurudev se je zelo razveselil, ko je videl čudoviti Božanstvi Radhe in Krišne in je dejal: ‘Radha in Krišna sta predmet našega čaščenja. Zaenkrat v našem centru še nimamo nobenih Božanstev. Bili bi vam zelo hvaležni, če bi nam za naš tempelj podarili vaši Božanstvi.’
Govardhan Babu je odgovoril: ‘To sta naši družinski Božanstvi in na njuni imeni je napisano veliko zemlje. Nemogoče je, da bi se ločili od njiju. Toda če hočete kupiti Božanstva za vaš tempelj, bom jaz poravnal stroške.’
Šrila Gurudev mu je povedal, da Gaudija Math Božanstva Radhe in Krišne uvaža iz Džajpurja, vendar to Govardhana Babuja ni odvrnilo in je izjavil, da je še vedno pripravljen kriti vse stroške. Ko se je Šrila Gurudev vrnil v ašram in s ponudbo Govardhana Babuja seznanil svoje spremljevalce, niso mogli verjeti svojim ušesom. Govardhan Babu je plačal ne samo za nakup Božanstev, temveč tudi za njuno službo, oblačila in okrasje, za slovesnost ob namestitvi in pojedino po njej. Redno je začel prihajati v tempelj poslušat Hari katha. Sčasoma je ob druženju z bhaktami spoznal, da je materialno življenje prazno in se je odpovedal vsem pregreham. Uvidel je, da je prava sreča edinole v čaščenju Gospoda, zato se je dal posvetiti v Sveto ime in mantro ter sprejel predpisano življenje Vajšnave.
Ko so domačini videli osupljivo spremembo v Govardhanovem vedenju, so bili zelo presenečeni in vzradoščeni. Nekega dne je njegova žena prišla v tempelj, v navalu čustev padla pred stopala Šrila Gurudeva in rekla: ‘Odkar ste prišli, se je moj mož vrnil k meni. Vsi naši družinski problemi so izginili.’
Ne moremo reči, koliko ljudi je spremenilo svoje življenje, ker so prišli v stik z milo osebnostjo Šrila Gurudeva. To je le en majhen primer človeka, ki se mu je življenje popolnoma spremenilo.

ŠRILA GURUDEV SPREJME SANJAS

Tik preden je Šrila Gurudev sprejel sanjas, je odšel na pridigarsko potovanje po okrožju Bankure in Midnapora ter obiskal Kether Dango, Ondo, Džhanti Pahari, mesto Bankura, Garveto in druge kraje. Šrila Gurudev je na ljudi povsod naredil velik vtis s svojo osebnostjo, pokončnim značajem in močno Hari katha, tako da jih je pritegnilo sporočilo Gospoda Čaitanje Mahaprabhuja. Na tej turneji so ga spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Rama Govinda Brahmačari, Kundžalal Prabhu, Hari Govinda Prabhu in drugi duhovni bratje. Pri pridigarskem delu v Kether Dangi in Ondi sta pomagala tudi Radha Govinda Sit in Avinaš Pal.
Že Šrila Prabhupad je nameraval posvetiti Šrila Gurudeva v tridandi sanjas, a tega ni storil zaradi pomembne vloge Šrila Gurudeva pri zbiranju sredstev. Nedolgo po Šrila Prabhupadovem odhodu pa je velika skupina Gurudevovih duhovnih bratov Gurudeva prosila, naj stopi v red odpovedi. Med njimi so bili Kundža Bihari Vidjabhušan Prabhu, njegova svetost Bhakti Prakaš Aranja Maharadž, njegova svetost Bhakti Sarvasva Giri Maharadž, njegova svetost Bhakti Svarupa Parvata Maharadž, njegova svetost Bhakti Prasun Bodhajan Maharadž, Krišna Kešava Brahmačari in Sundar Gopal Brahmačari. Prepričali so ga, da mora nujno sprejeti sanjas, če se hoče popolnoma posvetiti izpolnitvi Šrila Prabhupadovega naročila o širjenju Mahaprabhujevega sporočila. Tako je Šrila Gurudev pri starosti štiridesetih let sprejel sanjas po vajšnavskih obredih od njegove svetosti Bhakti Gaurava Vajkhanaš Maharadža v templju Tota Gopinatha. Bilo je na Phalguni Purnim leta 1944, ob 457. obletnici Mahaprabhujevega prihoda. Od takrat je bil znan kot Parivradžakačarja Tridandi Svami Šrimad Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadž. Ob tej priložnosti so bili prisotni duhovni bratje Kundža Bihari Vidjabhušan Prabhu, Paramananda Vidjaratna Prabhu, njegova svetost Parvat Maharadž in njegova svetost Bodhajan Maharadž.

Po prejetju sanjasa se je Šrila Gurudev vrnil v Šjamananda Gaudija Math v Midnapore, kjer so ga člani Višva Vajšnava Radža Sabhe sprejeli z veliko slovestnostjo. Podelili so mu posebno diplomo, v kateri so hvalili načine, na katere je osrečeval Šrila Prabhupada – z neustrašnostjo, svetniškim pogumom, s sposobnostjo, da navduši ljudi z govorjenjem o verskih temah, še posebej pa z veliko privrženostjo bhaktam.
Izmed vseh Šrila Gurudevovih vrlin je bila najbolj svetel zgled njegova navezanost na duhovnega učitelja in privrženost duhovnim bratom. Po Šrila Prabhupadovem odhodu je vedno, kadar je kakšen njegov duhovni brat imel težave, stopil do njega in mu ponudil pomoč, ne da bi razmišljal o svoji lastni sreči ali nesreči. Po Prabhupadovem odhodu so se mnogi njegovi najvrednejši učenci zaradi prevratov v Mathu bodisi vrnili v družinsko življenje ali pa so o tem razmišljali. Šrila Gurudev je vložil veliko truda, da je te učence našel na njihovih domovih in jih poskušal prepričati, da se vrnejo v Math in zopet posvetijo življenje služenju Gospodu. Nekateri, ki jih je pripeljal nazaj, so kasneje prevzeli vlogo ačarje.
Prek bhakt se Krišna razodeva na Zemlji, zato privrženost do bhakt odslikava, koliko je nekdo privržen Krišni. Prek Gurujevih učencev pa se razodeva sam Guru, zato naklonjenost do njih razkriva globino naše ljubezni do Guruja. Šrila Gurudevova vzorna ljubezen do duhovnih bratov je bila vidna prav do zadnjih dni njegove prisotnosti na tem svetu.

PRIDIGANJE V VZHODNEM PAKISTANU

Šrila Gurudev se je po sprejetju sanjasa, tik pred indijsko neodvisnostjo (1947) in po njej, podal na dolgo pridigarsko turnejo po vsej Indiji in vzhodnem Pakistanu (današnjem Bangladešu). Spremljali so ga Mihir Prabhu, Sankaršan Prabhu, Krišna Kešava Brahmačari, Trajlokja Prabhu, Mahendra Prabhu, Šri Brahma, Pjari Mohan Brahmačari, Jagješvar Das Babadži Maharadž in drugi. Balijati, Navabgandž, vas Kalakopa, Džamurki, Pakula in Čurajn so nekatera izmed pomembnih mest, ki so jih obiskali v okrožjih Dake in Mimensingha.
Ko so bili v Džamurki-Pakuli v okrožju Mimensingha, je Šrila Gurudev predaval na pandalu, postavljenem v mestni srednji šoli. Kasneje je večkrat pripovedoval o tem dogodku. V občinstvu se je tistega dne zbralo več kot tisoč ljudi obeh ver, hindujcev in muslimanov. Prišlo je tudi veliko učencev in učiteljev iz srednje šole. Več lokalnih policistov je Šrila Gurudeva prijateljsko opozorilo na napeto situacijo, v kateri so se po ločitvi Indije in Pakistana znašli hindujci v večinski muslimanski državi. Svetovali so mu, naj pazi, kaj govori in dela, ker ga vladni ljudje opazujejo. Če bi se kdo pritožil, da je rekel kaj zoper interese Pakistana, bi lahko končal v zaporu. Ko je prejel to opozorilo in opazil veliko število policistov med zbrano množico, je Šrila Gurudev začel zaskrbljeno razmišljati o težavah, s katerimi bi se moral soočiti bhakta, če bi ga zaprli v ječo, kjer se ne bi mogel izogniti nedotakljivi hrani. Da bi se izognil mogočim težavam, je prosil poslušalce, naj vprašanja prihranijo za zadnjih petnajst do dvajset minut na koncu predavanja. Rekel je tudi, da bo na dodatna vprašanja, ki niso v zvezi s predavanjem, odgovarjal v svojih prostorih ob drugem času. Prosil je, naj nihče ne prekinja predavanja z vprašanji, ker bi to zmotilo tok predavanja in druge poslušalce.

Kljub temu je po pol ure predavanja neki Mula vstal in Šrila Gurudeva vprašal: ‘Kako razlagate hindujski običaj čaščenja malikov (but-parasti)?’ Prekinitev je vznemirila številne ljudi v občinstvu, ki so Mulo poskušali utišati, Šrila Gurudevu pa so rekli, naj ne odgovori na njegovo vprašanje. Šrila Gurudev pa je Mulovo vprašanje pozdravil in pohvalil, češ da si vprašanje zasluži odgovor, od katerega imajo lahko korist vsi prisotni. S tem se tudi ne bo oddaljil od teme, temveč jo bo samo še obogatil.
Nato je začel obravnavati Mulovo vprašanje. Rekel je, da želi, preden mu odgovori, najprej njemu zastaviti eno vprašanje: ‘Ali verjamete v Boga (khuda)?’ Mula je rekel: ‘Seveda verjamem.’ Šrila Gurudev je potem vprašal: ‘Ali verjamete v Khudovo vsemogočnost?’ Mula je glasno izjavil: ‘Khuda je vsemogočen!’ Šrila Gurudev se je nasmejal in dejal: ‘To je odgovor na vaše vprašanje!’
Mulo je odgovor sprva zmedel, saj se ni zavedal implikacij besede vsemogočen. Tako je Šrila Gurudev začel pojasnjevati svoje vprašanje z novim vprašanjem, tokrat s pomočjo primera: ‘Ali je Bog dovolj mogočen, da lahko potisne mimensigškega slona skozi luknjico najmanjše igle, ne da bi pri tem skrivil eno samo dlako na njegovem telesu?’
Mula je molčal, zato je Šrila Gurudev nadaljeval: ‘Maulvi Saheb morda ne pozna obsega Khudovih moči. Dejstvo je, da za vsemogočnega Gospoda ni nič nemogoče. kartum akartum anyatha kartum yah samarthah sa eva isvarah – lahko stori karkoli poželi, ne stori česar ne želi, ali pa izniči oziroma spremeni kar je že storil. Vsevišnji Gospod je vsemogočen in ničesar ni, kar bi presegalo njegove sposobnosti. Vsemogočni Gospod ni omejen z močmi, ki mu jih mi pripisujemo. To ni vsemogočnost. Beseda sarva-šaktiman označuje tistega, ki ima vse predstavljive in nepredstavljive moči. Če sprejmemo, da je Gospod vsemogočen, potem ne moremo reči, da nekaj lahko stori, nečesa drugega pa ne. Najmogočnejši Gospod se torej lahko po svoji volji pojavi v katerikoli obliki hoče, ob kateremkoli času, s polno zasedbo svojih moči. Če pravite, da se ne more, potem je vaša trditev o njegovi vsemogočnosti nesmiselna.
Vsaka podoba, ki jo človek ustvari iz petih elementov, in vsako bitje, ki si ga zamisli z materialnim umom – z obliko ali brez oblike – so le materialni. To so putul ali maliki. Sanatan Dharma nikjer ne predpisuje čaščenja takih malikov. Predpisuje le služenje obliki Gospodovega Božanstva ali Šri-vigrahi. Vsemogočni Gospod kot odgovor na ljubezen svojih bhakt privzame obliko Šri-vigrahe. Med malikom in obliko Gospodovega Božanstva je bistvena razlika. Čeprav je oblika Gospodovega Božanstva popolnoma duhovna, čid-ananda-maya, ga materialno pogojena duša ne zmore prepoznati, tako kot ne bi mogla prepoznati Gospoda, če bi se ta pojavil neposredno pred njo. Gospodovo božansko obliko lahko vidimo le z očmi čiste predanosti. Kdor še ni razvil takega videnja, ne more videti Gospoda.’

OZNANJANJE V ASAMU

Po Vzhodnem Pakistanu je Šrila Gurudev odpeljal svojo skupino v Asam, saj ni pozabil, da mu je Šrila Prabhupad nekoč osebno naročil, naj gre oznanjat v Asam, češ da so ljudje tam preprosti in imajo vero v sadhuje. Šrila Gurudev je hotel izpolniti Prabhupadovo naročilo in je najprej šel v Sarbhog blizu Barpete v okrožju Kamrup. Spremljali so ga Bhuvana Prabhu, Udharan Prabhu in Krišna Kešava Brahmačari Prabhu.
Zaradi problemov v Gaudija Mathu, ki so nastali po odhodu Šrila Prabhupada, Šrila Gurudev ni šel v Math, temveč se je nastanil v hiši Krišna Kešavovega brata. Prišli so ravno po močnem deževju in v času hudih poplav, tako da so morali bhakte naložiti vso svojo posteljnino na volovsko vprego in bresti vodo do kolen, da so prišli do hiše. Ker sta bila veranda in pritličje pod vodo, so si morali narediti oder iz bambusa za spanje in še en tak oder za stranišče. Celo v tako težkih pogojih je požrtvovalna mati Krišna Kešava Prabhuja vsak dan kuhala za Vajšnave.
V tem času je bila vojna z Japonci na višku; japonska vojska je že zasedla Burmo in prečkala mejo z Asamom. Obrambni minister britansko-indijske vlade je ukazal rekvizicijo mnogih domov po Asamu za nastanitev indijskih vojakov. Ta usoda je doletela tudi dom Krišna Kešava Brahmačarija, tako da so morali Šrila Gurudev in njegova skupina spati v neki vasi nedaleč od Sarbhoga. To je le majhen primer, kako je bil Šrila Gurudev pripravljen sprejeti vse težave, samo da bi izpolnil naročila svojega duhovnega učitelja ter prinesel srečo tistim, ki so pozabili na Krišno.
Šrila Gurudev je v teh neprimernih okoliščinah oznanjal sedem dni, potem pa se je preselil v Sarbhog, kjer je stanoval v hiši Gopal Prabhuja. Tam je dnevno predaval iz Šrimad Bhagavatama v hiši srednješolskega učitelja in uglednega meščana, Činta Haran Patgirija. V Sarbhogu so postali njegovi učenci Gopal Dasadhikari in njegova žena, Šivananda Dasadhikari, Khagen Dasadhikari in Ačjutananda Dasadhikari.
Mladenič iz Sarbhoga po imenu Kamala Kanta Gosvami se je redno udeleževal Šrila Gurudevovih predavanj iz Šrimad Bhagavatama. Mahaprabhujevi nauki so ga tako pritegnili, da se je odločil zapustiti dom in se pridružiti pridigarjem. Šivananda Prabhu in njegov nečak sta Šrila Gurudeva z veliko vnemo povabila v njuno vas Bhavanipur Tapa, kjer je ostal nekaj dni. Kamala Kanta Gosvami je šel z Vajšnavami v Tapo, toda ko je to izvedel njegov oče Ghana Kanta Gosvami, je prišel tja, sina hudo oštel in ga odpeljal nazaj domov.
Ghana Kanta je imel zakoreninjeno zmotno predstavo o superiornosti brahmanov rojenih v brahmanski družini. Ni sprejemal temeljnih načel daiva-varnašrama, kot jih je učil Gaudija Math. Menil je, da je njegov sin, s tem ko je sprejel hrano od bhakt, izgubil status svoje kaste ter mu zaukazal ostati zunaj hiše, dokler se ne spokori. Kamala Kanta je bil rojen v zelo visoki kasti, toda ko je od Šrila Gurudeve slišal čiste duhovne nazore o razlikah med Vajšnavo in brahmanom, o superiornosti Vajšnave in o tem, da je Vajšnava lahko iz katere koli kaste ali rase, ni mogel razumeti, kaj je narobe, če sprejme hrano, ki so jo skuhali in postregli Vajšnave, ki živijo po načelih, predpisanih v svetih spisih. Ker ni odobraval vedenja svojega očeta, ki je bil nespoštljiv do Gospodovih bhakt, in ni hotel storiti žalitve Vajšnavam, je že naslednjega dne ponovno zapustil dom in se vrnil v Tapo, da se preda Šrila Gurudevu. Hotel je, da ga Šrila Gurudev inicira, vendar je Gurudeva skrbelo, da utegnejo Kamala Kantov oče in družina povzročati težave, zato ga takrat še ni iniciral v Sveto ime in mantro.
V Tapi je Šrila Gurudev pritegnil več bogatih marvarskih poslovnežev, ki so zelo prizadevno služili Vajšnavam in jim pomagali pri oznanjanju Mahaprabhujevega sporočila. Šivananda Prabhu je bil zelo materialno nenavezan, čeprav je bil poročen. Svojega vrlega sina Lokeša je predal Šrila Gurudevu, da bi ta lahko popolnoma služil Guruju in Gaurangi. Zelo redko se zgodi, da oče izroči svojega lastnega sina za vdano služenje. Lokeš in Šivananda Prabhujev nečak Šri Lohita sta bila inicirana v Sveto ime v hiši Tularama Babuja v Tapi. Tik preden je Šrila Gurudev odšel v Kalkuto, je v Sveto ime iniciral še Kamala Kanta Gosvamija, Ram Prasada in Bhavanando. Šri Lohiti, Lokešu in Kamala Kanti je dal popolno iniciacijo, ko so prišli v Midnapore Math. Poimenoval jih je Lalita Čaran Brahmačari, Lokanath Brahmačari in Krišna Prasad Brahmačari. Vsi trije so kasneje od Šrila Gurudeve sprejeli sanjas in so bili od takrat znani kot Tridandi Svami Šrimad Bhakti Lalita Giri Maharadž, Tridandi Svami Šrimad Bhakti Suhrid Damodar Maharadž in Tridandi Svami Šrimad Bhakti Prasad Ašram Maharadž.

PREDAVANJA IZ ŠRIMAD BHAGAVATAMA PRI MINISTRSKEM PREDSEDNIKU

Preden se je Šrila Gurudev vrnil v Kalkuto, je prebil nekaj dni v asamski prestolnici Guvahati. Krišna Kešava Brahmačari in Činta Haran Patgiri sta se zelo potrudila in organizirala sestanke z mnogimi vidnimi Asamci, ki jim je Šrila Gurudev govoril o Krišni. To so bili asamski ministrski predsednik Gopinath Bardalaj, Durgešvar Šarma, Kumudešvar Gosvami, Bhuvana Gosvami, Kanakešvar Gosvami, Rohini Čaudhari, Navina Bardalaj, Giridža Das, Dhiren Deb, Čaritra Babu, Narendra Babu in drugi.
Šrila Gurudev je imel v hiši ministrskega predsednika organizirana predavanja iz Šrimad Bhagavatama. Ljudje, ki so slišali njegovo podajanje čistih naukov Šrimad Bhagavatama, so bili očarani. Nekega dne je Gopinath Bardalaj po Gurudevovem predavanju ves navdušen pristopil k njemu in začel slaviti njegovo razlago siddhante: ‘Poslušanje tvoje Bhagavata-pathe me je utrdilo v prepričanju, da so tvoji cilji enaki ciljem Mahatme Gandhija. Ti navajaš številne primere iz svetih spisov in vse logično pojasniš, potem pa ljudem rečeš, naj pojejo in recitirajo Krišnova imena. In Gandhidži po svojih govorih, v katerih pojasnjuje veliko različnih stvari, prav tako vse vključi v ‘Ram-dhun’. Torej imata oba isti cilj: pripraviti ljudi k petju Božjih imen. Med vajinimi sporočili ne vidim razlike. Kaj misliš o tem?’
Šrila Gurudev je videl, da ima Gopinath Bardalaj veliko vero vanj in da mu je zelo privržen. Ker ga ni hotel vznemiriti s čim, kar bi ga prizadelo, se je odločil, da ga bo poučil glede na njegovo stopnjo razumevanja. Rekel je: ‘Če ne zameriš, ti bom povedal, kaj mislim.’
Ministrski predsednik je rekel: ‘Vsi tvoji dragoceni nauki so me razsvetlili. Doslej nisem še od nikogar slišal tako učenega podajanja naukov iz Šrimad Bhagavatama. Čemu bi ti zameril, če hočeš karkoli povedati za moje dobro? Nikar ne pomišljaj in povej, kar te je volja.’
Guru Maharadž je potem dejal: ‘Preden sem vstopil v Math, sem sodeloval v gibanju za neodvisnost. Gandhijev Sabarmati Ašram je izdajal angleški časopis Mlada Indija, ki sem ga pogosto prebiral. Spominjam se, da je Gandhi v nekem javnem govoru izjavil, da se je pripravljen za dobro svoje dežele odpovedati celo petju svetega imena. Če se prav spomnim, je rekel točno takole: „Za svojo deželo sem pripravljen žrtvovati celo Ram-dhun.“
Mi pravimo ravno nasprotno: „Za Ram-dhun smo pripravljeni žrtvovati tudi svojo lastno deželo.“ Naš oboževani Gospod Rama ne obstaja zaradi nas in naših ciljev; vse, kar obstaja, je namenjeno njemu. Zahodni filozofi so takole definirali Absolut: „Absolut je tisto, kar obstaja za sebe in samo po sebi.“ Mi našega Boga ne naslavljamo v srednjem spolu, kot nekaj brezosebnega. Naš Gospod je najvišja oseba, zato bi mi rekli: „Absolut je tisti, ki obstaja za sebe in sam po sebi.“ Nešteta vesolja izhajajo iz njega, obstajajo v njem in on je tisti, ki jih ohranja. Obstajajo torej le za izpolnitev njegovih namenov. Preden lahko častimo Boga, moramo imeti pravilno teološko razumevanje.’
Šrila Gurudevova osebnost je Gopinatha Bardalaja tako prevzela, da je rekel, da želi zapustiti družinsko življenje in priti živet v math, da bi lahko svoje življenje popolnoma posvetil služenju Gospodu. Na žalost mu drugi niso dovolili zapustiti politike. Nedolgo po tem je umrl, ne da bi se mu želja izpolnila. Kdor se enkrat zaplete v politiko, se le z veliko težavo reši iz njene mreže.
Zaradi velikega vpliva, ki ga je imel Šrila Gurudev na vse te pomembne ljudi v Guvahatiju, je postal zelo znan tako v mestu kot zunaj njega. Ko je sklenil pridigarske dejavnosti v Guvahatiju, se je vrnil v Kalkuto.

BHAKTI BALLABH TIRTHA MAHARADŽ SPREJME GURUDEVOVO ZAVETJE

Šrila Gurudev je leta 1947 zopet šel v Asam, tokrat v Goalparo. Povabil ga je Radha Mohan Dasadhikari, doma živeči član Gaudija Matha. To pot so Šrila Gurudeva spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Udharan Brahmačari, Madhavanada Vradžavasi in Ratharurha Das Brahmačari. Šrila Gurudev in njegovi spremljevalci so se nastanili v hiši Radha Mohan Dasa in vodili srečanja v raznih delih mesta. Redna Harisabha v Goalpari je organizirala poseben zbor, ki mu je predsedoval Khiroda Sen, najuglednejši advokat v mestu. Od drugih pomembnih ljudi so bili prisotni še okrožni tožilec, Kamakhja Čaran Sen in zastopnik mečparskega posestva Prija Kumar Guharaj.
Kamakhja Čaran Guharaj, sin Dhirendre Guharaja, je prvič srečal Šrila Gurudeva v hiši Radha Mohana v Goalpari. Pozneje je bil iniciran in je dobil ime Krišna Ballabh Brahmačari, po prejetju sanjasa pa Tridandi Svami Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž. Tja je prišel s prijateljem Devavrato (Ravijem), da postavi nekaj vprašanj o duhovnem življenju, saj je hotel jasno vedeti, na kakšen način lahko doseže Gospoda. Ko je zagledal Šrila Gurudeva na dvignjenem sedišču in se priklonil pred njim, je Kamakhja Čaran na sebi začutil dež Šrila Gurudevovih blagoslovov, da se je ves naježil.

Postavil mu je naslednje vprašanje: ‘Kadar izgovarjam Sveto ime, se mi zdi, kot da bom vsak trenutek zagledal Gospoda. Potem pa pomislim, da bom moral zaradi tega zapustiti svoj dom in družino ter se odpovedati ljubezni, ki jo čutim do njiju. Ta misel me tako vznemiri, da preneham z izgovarjanjem svetega imena. Prosim, dajte mi kakšen nasvet, da ne bom prenehal, kadar me začnejo preganjati take misli.’
Vprašanje ni razodevalo velike intelektualne globine, vendar ga je Šrila Gurudev pohvalil, želeč Kamakhjo spodbuditi. Potem je povedal naslednjo priliko: ‘Nekoč je nekaj gosi živelo ob jezeru, ki je bilo pravzaprav le majhna zaudarjajoča mlaka stoječe vode. Tam so živele kar zadovoljno, saj so imele za hrano obilico polžev, školjk, črvov in rakov. Nekega dne pa so zagledale jato svojih bratrancev, labodov, ki so leteli nad njimi. Velike ptice so bile videti tako čudovite s svojimi bleščeče belimi krili, da so gosi pomislile, da je kraj, kamor so labodi namenjeni, zagotovo veliko lepši od njihove mlake. Nedvomno bi tudi same postale tako lepe in srečne kakor oni, če bi le lahko živele tam.
Labodi so prišli z morja in so leteli proti čudovitem Man Sarovar jezeru, da bi tam preživeli poletje. Eden izmed njih je videl gosi, ki so jih tako žalostno gledale. Zasmilile so se mu, zato se je spustil na tla blizu mesta, kjer so stale. Gosi, ki jih je labodova lepota čisto prevzela, so ga prosile, če jih lahko odpelje s seboj v svoj dom. Labod jim je odgovoril, da je v resnici prišel prav zato, da jih odpelje s tega trohnečega kraja. Ko pa jim je rekel, naj mu sledijo, so se revice začele braniti, češ da ne morejo leteti zelo daleč. Labodu so se tako smilile, da jim je rekel, naj potem splezajo na njegov hrbet, da jih bo on sam odnesel.
Gosi je potem začelo skrbeti, ali bo v Man Sarovarju dovolj polžev, školjk, črvov in rakov, katerih so bile vajene. Labod jim je odgovoril, da tam ni takih nagnusnih stvari in da oni jedo lotosova stebla. Na to pa so vse gosi zagnale vik in krik: „Kako bomo pa potem sploh preživele?“ In tako so se odločile, da rajši ostanejo doma.
Te gosi zaradi navezanosti na druge stvari niso mogle oditi živet na čudovit kraj, kot je Man Sarovar. Mi pa zaradi naše navezanosti na minljivo telo in na vse, kar je povezano z njim, ne moremo oditi h Gospodu. Gospod je vir vse sreče, nima materialnih pomanjkljivosti in je utelešenje najvišje radosti, prav takšno pa je tudi njegovo prebivališče. Tam ni prostora za odvratne vidike minljivega materialnega življenja. Kdor ne zmore opustiti navezanosti na stvari, ki niso povezane z Gospodom, in se jih še naprej oklepa, ne more doseči Boga. Gospod in Maja sta na dveh nasprotnih straneh. Najvišjo srečo lahko doseže samo tisti, ki se ob druženju z naprednimi bhaktami osvobodi materialnih potreb.’

tato duhsangam utsrjya
satsu sajjeta buddhiman
santa evasya chindanti
mano-vyasangam uktibhih

Pameten človek naj se zatorej izogiba slabe družbe in se druži le z bhaktami. Svete osebe lahko s svojimi navodili, ki so sad njihovega praktičnega spoznanja, presekajo vozle materialne navezanosti. (Šrimad-Bhagavatam 11.26.26)
Radha Mohan Prabhu je bil iniciran učenec Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Prabhupada. Nekaj časa je preživel kot brahmačari v Gaudija Mathu, potem pa je stopil v družinski stan. V okolici je bil visoko cenjen zaradi izjemnega poznavanja vajšnavske filozofije, predanega čaščenja, visokih osebnih meril in trdnega značaja. V Goalpari je bil znan kot Ram Mohan Da. Delal je kot tajnik v odvetniški pisarni Kamakhja Čaranovega strica, zato je Kamakhjo lahko obsipal s svojo naklonjenostjo in dobroto, ko mu je pokazal pot vdanega služenja. Tako je postal njegov vartma-pradaršaka guru, saj je Bhakti Ballabh Tirtha Maharadža pripeljal v Gaudija Math. Med delovanjem za najvišje duhovno dobro drugih je moral prenesti številna nasprotovanja in kritike. Pisma, ki jih je Šrila Gurudeva pisal Kamakhji, je pošiljal na naslov Radha Mohana. Naklonjenost, ki jo je pobožna žena Radha Mohana in cela družina izkazovala Kamakhji, ne more biti nikoli poplačana.
Šrila Gurudev je v svojih pismih Kamakhji svetoval, naj si pozorno prebere Džaiva dharmo Šrila Bhaktivinoda Thakurja; to bo razpršilo vse njegove dvome. Ko je Kamakhja Čaran prebral to knjigo, je ugotovil, da so dvomi, ki so bili tako dolgo zasidrani v njem, resnično izginili. V nekem drugem pismu mu je Gurudev smiselno dejal: ‘Če nameravaš sprejeti kontemplativno življenje ali nivriti-margo in se povsem posvetiti služenju Gospodu, potem je nesmiselno, da sprejmeš državno službo. Službo pa le sprejmi, če se odločiš za pot delovanja ali pravriti-margo, pri kateri lahko častiš Gospoda doma.’ Kamakhja je uvidel, da se v družinskem okolju ne bo mogel posvetiti čistemu vdanemu služenju, zato se je odločil, da odide.

OZNANJANJE V HAULIJU

Moj Paramgurudeva, Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakur, je obiskal Goalparo le enkrat. Svojemu poročenemu učencu Nimanandi Prabhuju je naročil, naj ustanovi Gaudija Math na prelepem mestu na hribu Hulukanda blizu reke Brahmaputre. Math je dobil ime Prapana-ašram in je veljal za podružnico Gaudija Matha, toda sčasoma je bila ta ustanova zaradi premajhnega števila bhakt in drugih težav izgubljena. Kasneje pa je Sarat Kumar Nath, prebivalec Goalpare, ponudil Mathu stavbo in zemljišče v mestu. Šrila Gurudev je ponudbo razumel kot Šrila Prabhupadovo željo in jo je sprejel. Tako je tam leta 1969 ustanovil podružnico Čaitanja Gaudija Matha.
Šrila Gurudev je med oznanjanjem po Asamu obiskal Bidžani, Bhatiparo, Hauli, Barpeto in druga mesta. V Hauliju so organizirali veliko srečanje, na katerem se je zbralo več tisoč mož in žena obeh ver, hindujske in muslimanske. Kot ponavadi je Šrila Gurudev prosil občinstvo, naj prihrani vprašanja za konec. Tudi tukaj pa je predavanje prekinil muslimanski učenjak, ki je vprašal: ‘Ali je že kdo videl dušo ali Boga? Kako lahko dokažete, da zgolj ne zavajate ljudi, ko govorite o duši in Bogu?’
Ljudje iz občinstva so Šrila Gurudevu svetovali, naj se ne zmeni za vprašanje, ker je bilo postavljeno v izzivalnem tonu, on pa se je vseeno odločil odgovoriti, sicer bi nevedneži mislili, da nima odgovora. Videl je, da ima Maulvi pri sebi knjigo in ga je vprašal po njenem naslovu. Maulvi je povedal naslov. Šrila Gurudev mu je potem rekel, da zna več jezikov, vključno z bengalščino, asamščino, hindijem in angleščino, in da mu oči dobro služijo, vendar s svojega mesta ne more prebrati naslova knjige. Morda pa ga Maulvi zavaja in mu noče povedati pravega naslova? Kako lahko dokaže, da to ni res?
Maulvi je prosil ljudi v njegovi bližini, naj potrdijo, da je povedal pravi naslov knjige. Šrila Gurudev je odgovoril, da se je mogoče cela skupina zarotila, da ga preslepi. Maulvi Saheb je bil presenečen nad Gurudevovo izjavo in ga je vprašal, kaj vidi. Šrila Gurudev je rekel, da vidi nekakšne čačke. Maulvi je odgovoril, da očitno ne zna urdujščine in Šrila Gurudev je priznal, da je to res. Maulvi ga je potem vprašal, kako je lahko pričakoval, da bo znal pravilno prebrati naslov knjige, če pa ne zna urdujščine? Najprej se mora naučiti urdujščine, šele potem se bo lahko prepričal, ali mu je povedal pravilen naslov knjige.
Šrila Gurudev je potem uporabil Maulvijeve lastne besede, da mu pojasni, kar je v resnici hotel povedati. ‘Četudi nek človek zna veliko jezikov, ne more razumeti urdujščine, če se je ni učil. In tudi če ima dober vid, a ne zna urdujščine, ne bo znal prepoznati glasov, ki jih predstavljajo črke v urdujskem besedilu, niti pomena teh glasov. Isto pa velja tudi pri razumevanju duše in Nadduše. Lahko da je nekdo zelo učen in ima veliko izkušenj tega sveta, vendar ne bo mogel videti oziroma zaznati Gospoda, če se za to ni posebej usposobil.
Obstajata dve vrsti videnja; eno temelji na vedenju (veda-drik), drugo pa zgolj na čutnih sposobnostih (mamsa-drik). Fizično oko lahko vidi le fizične predmete in nič drugega. Stvari, ki so onkraj materije in čutil, pa ne moremo sami zaznati; vidimo jih lahko le z Gospodovim blagoslovom. Resnica se razkrije v srcu predane duše.’
V Hauliju je več ljudi sprejelo Šrila Gurudevovo zavetje. Sprejeli so vajšnavske metode in se zaobljubili, da bodo služili Gospodu po naukih Gospoda Čaitanje Mahaprabhuja. Najvidnejši med njimi je bil Ramešvar Varman, ki je po iniciaciji postal Ramešvar Dasadhikari.

ŠE O PRIDIGANJU V ASAMU

Šrila Gurudev, ki je stalno mislil na Šrila Prabhupadova navodila, je skoraj vsako leto prišel v Asam z večjo skupino učencev in duhovnih bratov iz vseh življenjskih redov. Izjemni napori so se obrestovali, saj je na stotine mož in žena sprejelo regulativna načela in njega za duhovnega učitelja.
Ponekod so bile okoliščine izjemno neugodne, vendar Šrila Gurudeva to ni zmotilo in je neustrašno oznanjal naprej. Veliki bhakte, ki so popolnoma predani Krišni, gredo kamor jih je volja, brez vsake skrbi. Nič ne more preprečiti njihove namere, da služijo Gospodu. Ker njihovo služenje ni osebno motivirano, je neustavljivo.

tatha na te madhava tavakah kvacid
bhrasyanti margat tvayi baddha-sauhrdah
tvayabhigupta vicaranti nirbhaya vinayakanikapa-murdhasu prabho

O Madhava, O Gospod, kdor se prepusti tebi in sklene trdno prijateljstvo s teboj, nikoli ne zaide s poti vdanega služenja. Ker ga ti varuješ, gre lahko brez strahu preko glav nasprotnikovih vojska. (Šrimad-Bhagavatam 10.2.33)
Šrila Gurudev je šel od vasi do vasi le zato, da prinese najvišje dobro vsakemu živemu bitju, da jih obrne h Krišni. Potoval je kljub težavam, včasih peš in včasih na volovski vpregi, samo da ljudem prinese Gospodovo sporočilo. Nekatera mesta, ki jih je obiskal, so bila Goalpara, Dhubri, Basugaon, Bilasipara, Kašikšetra, Sidali, Agija, Depalčong, Bardaman, Lakšmipur, Krišnaj in Dudhnaj v okrožju Goalpar; Guvahati, Sarbhog, Čakčaka Bazar, Ketaki Bari, Hauli, Barpeta, Barpeta Road, Pathšala, Tihun, Bidžani, Rangia, Nalbari, Džolahaghat, Bhatipara, Unikuri in Amingaon v okrožjih Kamrup in Barpeta; Tezpur, Tangla, Bindukuri, Rangapara, Dhekiadžuli in Mangaldaj v okrožju Daranga; Silčar in Hajlakandi v okrožju Čačar; Šivasagar, Lakšmipur in druga pomembna mesta v vzhodnem Asamu ter Šilong v državi Meghalaja.
Večina asamskih plemen že od nekdaj sledi religiji Šrimad Bhagavatama. Mnogi vajšnavski ačarje, kot so Šankar Deva, Madhava Deva, Damodar Deva in Hari Deva, so oznanjali religijo Šrimad Bhagavatama po Asamu. Narajan Deva Mišra, ki je bil v tistem času vrhovni vodja ali satradhikari Šankar Devove šole, je imel veliko vero v našega čaščenega Šrila Gurudeva. Ko je Šrila Gurudev prišel v Barpeto in je pridigal pred veliko množico v mestni šoli in univerzi, je bil Narajan Deva Mišra duhovnik. Gurudevova učenost in energičnost sta ga močno prevzeli in ga je povabil k sebi na dom. Kadar je bil Šrila Gurudev v Barpeti, je prebival bodisi v hiši Amija Kanti Dasa ali pri Hare Krišna Dasu, ki ju je pozneje iniciral in ju imenoval Aghadaman Das in Hari Das. Ko je Šrila Gurudev leta 1945 šel iz Haulija v Barpeto, so ga spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Gopal Krišna Dasadhikari, Trajlokjanath Vradžavasi, Madhavananda Vradžavasi in Bhuvana Mohan Dasadhikari.
Še en pomemben človek, ki ga je pritegnila Šrila Gurudevova osebnost, je bil Dživešvar Gosvami iz Tihuna. Šrila Gurudevu je zaupal, da je bil razočaran nad Gaudija Mathom, ko je slišal enega njegovih gorečnih poročenih pridigarjev kritizirati neko drugo veroizpoved in njene nauke. Šrila Gurudevo pa je zelo pohvalil, češ da mu je pravzaprav povedal isto, a je to storil na tako prijeten način, da se tokrat ni čutil niti malo vznemirjenega. Tako očarujočega izražanja je zmožna le transcendentna osebnost izjemnega značaja.
Šrila Gurudevu je po izjemnih pridigarskih naporih uspelo odpreti tri Mathe v Asamu: najprej v Tezpurju, potem v Guvahatiju in naposled še v Goalpari.
Prizadevanja posvetnežev nikoli ne morejo zasenčiti slave pravega Guruja ali bhakte. Mahaprabhu je za blagor pogojenih duš tega sveta potegnil Šrila Gurudeva iz omejujoče situacije, da je lahko prostih rok vsepovsod razširil njegovo sporočilo čistega vdanega služenja. Ko je Šrila Gurudev zapustil Čaitanja Math, ni bil več rosno mlad, a je vendarle uspel organizirati veliko pridigarsko silo po vsej Indiji. Tako je pritegnil veliko število mož in žena k religiji čiste vdanosti, ki jo je živel in učil Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhu. Šrila Gurudev je v zelo kratkem času ustanovil pomembne centre po vsej Indiji. Če mu Vsevišnji Gospod ne bi dal božanske moči, nikakor ne bi zmogel prevzeti takšnih odgovornosti. Kakor majhen oblak ne more zakriti sonca, tako tudi še tako vztrajni napori ljubosumnih razdiralcev ne morejo prikriti sijaja verodostojnega Guruja. Kdor to poskuša storiti, se pogrezne v blato vajšnava-aparadhe.

KALKUTA

Šrila Gurudev je s svojim prepričljivim Hari katha naredil zelo močan vtis na dva ugledna Kalkutčana, Manikanto Mukhopadhjajo in dr. S. N. Ghoša, direktorja tovarne Homeopathic Factory. Ko je bil Šrila Gurudev v navidezni stiski, sta mu priskočila na pomoč, postala njegova desna in leva roka ter prevzela odgovornost za upravljanje in izpopolnjevanje vseh templjev, ki jih je ustanovil. Šrila Gurudev je s svojim sijajem, značajem in besedami kasneje pritegnil tudi kalkutskega odvetnika Džajanto Kumarja Mukhopadhjajo, ki je prevzel številne odgovornosti pri vodenju Šri Čaitanja Gaudija Matha.

DRUGI PRIDIGARSKI DOSEŽKI

Eden izjemnih dosežkov Šrila Gurudeva je bil tudi njegov preboj v trdnjavo impersonalistične filozofije v Pundžabu in Hyderabadu. Na stotine mož in žena iz teh krajev je sprejelo čista načela Mahaprabhujeve vere in vajšnavskega sadačarja ter se zaobljubilo čaščenju Gospoda na način, ki ga je predpisal Mahaprabhu.

Atul Krišna Gosvami iz templja Radha Raman v Vrindavanu je imel zelo visoko mnenje o Šrila Gurudevu in je rekel, da še nikoli ni videl take ‘gigantske duhovne osebnosti’.
Šrila Gurudev je s svojo duhovno osebnostjo pritegnil visoke in vplivne osebnosti, kot so bili guverner Andhra Pradeša Šri Bhim Sen Sačar, bivši guverner Utar Pradeša Šri B. Ramkrišna Rao, sodnik Šri D. Munikania, Radža Šri Panalal Piti, minister za izobraževanje Andhra Pradeša Šri P. V. G. Radžu, minister za dotacije Andhra Pradeša Šri C. H. V. P. Murthi Radžu ter mnogi drugi.

Na obsežno turnejo v Indijo je prišla zelo ugledna skupina osemnajstih profesorjev z različnih univerz, ki so predstavljali kulturno misijo ZDA. Skupina, v kateri so med drugim bili dr. Milan E. Haphala, dr. George Iokum, dr. Lincoln Johnson in dr. P. Šrinivasačar, je prišla 3. julija 1962 v Šri Čaitanja Gaudija Math, Pathergati, Hyderabad, da bi se pogovarjali na splošno o indijskih filozofijah, specifično pa o vseobsegajoči religiji božanske ljubezni Šri Čaitanje Mahaprabhuja. Ko jim je Guru Maharadž govoril o univerzalni religiji božanske ljubezni, so pokazali veliko zanimanje. Slišali so tudi prijetne devocijske pesmi, ki opevajo igre Vsevišnjega Gospoda Šri Krišne. V spomin na obisk v Mathu so prejeli par činelic.

17. maja 1962 je šel Šrila Gurudev v Raštrapati Bhavan v New Delhiju, kjer je v imenu vseh članov Matha izročil Gospodove blagoslove dr. Sarvapali Radhakrišnadžiju, ki je bil takrat izvoljen za predsednika Indijske unije. Dr. Radhakrišna je sprejel blagoslove, tako da je povedal primeren sanskritski verz.
    Na ‘Birlovi akademiji za umetnost in kulturo’ v Kalkuti je od 22. do 26. oktobra 1968 potekala konferenca na vrhu, na kateri so sodelovali predstavniki različnih duhovnih skupnosti. Na tej konferenci, katere pokrovitelj je bila ameriška organizacija ‘Temple of Understanding’ iz Washingtona D. C., je govoril tudi Gurudev, njegova božanska milost Šrila Bhakti Dayita Madhava Gosvami Maharadž, kot predstavnik Šri Čaitanja Mahaprabhujeve filozofske šole. Šrila Gurudev se je pred tem pogovarjal z izvršnim direktorjem, gospodom Phinlipy Dunnom, s predsednico, gospo Dickerman Hallister, in z gospodom V. G. Rathijem. Gospod Phinlipy Dunn je osebno obiskal glavni sedež Šri Čaitanja Gaudija Matha v Kalkuti in povabil Gurudeva na konferenco na vrhu, ki sta jo organizirala Šri B. K. Birla in njegova žena, gospa Sarla Birla. Podajamo izvleček iz njegovega govora:
    ‘Toplo pozdravljam organizatorje tega simpozija v njihovem prizadevanju, da poiščejo nepristranski in svobodomiseln pristop do različnih stališč vseh svetovnih ver in ugotovijo, kako bi lahko pripomogli k svetovnemu bratstvu različnih veroizpovedi oziroma k složnosti src vseh ljudi. Obstajata dva možna pristopa: 1) odkrit, stvaren in praktičen pristop, ki upošteva dejansko stanje in naravo različnih ljudi in 2) idealističen pristop brez prave praktične vrednosti, ki je le zapravljanje časa z zvenečimi besedami. Če si iskreno želimo doseči stvaren in trajen učinek, se moramo pogumno soočiti z dejstvi. Dejstvo je, da niti dva človeka nista stoodstotno enaka, ker je vsak posameznik zavestna enota z neodvisnim mišljenjem, čustvovanjem in hotenjem. Zaradi različnih dejanj vsakega posameznika se različni ljudje znajdejo v različnih okoljih in z različnimi pritiklinami. Vsak posameznik ima svojo posebno naravo, ki se razlikuje od vseh drugih. Zato je očitno, da bodo imeli različni ljudje tudi različna mnenja in okuse, kar je povsem naravno. Nenaravno je, če poskušamo posameznike na silo zapreti v eno stajo, vero ali ideologijo. Če hočemo, da v svetu vladata mir in enotnost, moramo gojiti strpnost do nazorov drugih. Zdi se, da so zaščitniki indijske religije imeli takšno razumevanje in strpnost, zato je v Indiji vzniknilo in sočasno uspevalo veliko število neodvisnih nazorov. Če ne negujemo strpnosti, razvijemo duh sektaštva, ki nas navaja na prisilno spreobračanje drugih, to pa v svet prinaša nemire in upore. Religija mora omogočiti prostor vsem posameznikom, da se lahko duhovno razvijajo glede na njihove posebne značilnosti. Indijski svetniki so razvrstili človekovo naravo in religijo v tri široke skupine: satvika, radžasika in tamasika … Ti trije modusi se nanašajo na navidezen jaz, ki je spremenljiv. Obstajajo pa še višji in višji načini bivanja, ki transcendirajo te tri gune in materialne religije ter predstavljajo večno, naravno funkcijo pravega jaza. ‘ 
    Šrila Gurudev je s svojo močno osebnostjo pridobil zemljišče in stavbe v rojstnem kraju njegovega duhovnega učitelja Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja v Puriju. Ustanovil je tudi centra v sektorju 20-B v Čandigarhu in v Agartali, glavnem mestu Tripure, kjer je prevzel službo v templju Gospoda Džaganatha. Bil je glavni organizator vseindijskega festivala, s katerim so obeležili stoto obletnico Šrila Prabhupadovega rojstnega dne in pri katerem so sodelovali vsi njegovi duhovni bratje.
    Šrila Gurudev je pritegnil vsakogar, ki je prišel v stik z njim, naj bo to predsednik, deželni guverner, sodnik, minister, advokat, pravnik, rektor, profesor, župan, visoki komisar, zdravnik, šef policije, bogat meščan, zahodnjak ali predstavnik druge veroizpovedi na medverski konferenci. Celoten prikaz Gurudevovih transcendentalnih dejavnosti in prispevkov je opisan v njegovi popolni biografiji, ki je izšla kot posebna knjiga.
    S svojim izjemnim in zglednim značajem, toplino in naklonjenostjo, neizmerno strpnostjo in odpustljivostjo je privlačil izobražene in vplivne ljudi. Mnoge od njih je navdihnil, da so opustili materialno življenje, sprejeli tridandi sanjas ter posvetili življenje služenju Krišne in bhakt. Le po njegovi zaslugi je Čaitanja Gaudija Math v tako kratkem času dosegel tako velike uspehe.

ŠRILA GURUDEVOVO PREDAVANJE NA DAN GURU PUDŽE

Zvečer, 12. novembra 1967, na Utthan Ekadaši, dan njegove pojavitve, je Šrila Gurudev v kalkutskem templju na Satish Mukherjee Road št. 35 takole govoril svojim učencem:
‘Danes, na Utthan Ekadaši, je tudi tithi, ko častimo našega predhodnega ačarjo, Šrimad Gaura Kišor Das Babadži Maharadža, saj je dan njegovega odhoda. … Ko izgovarjam njegovo ime, prosim za njegove blagoslove in za blagoslove mojega Guru Maharadža, ki ni različen od njega.
Po naključju je danes tudi moj rojstni dan. Tisti, ki me imate radi, ste to priložnost izkoristili, da mi izročite svoje obilne blagoslove. Kdo bi bil tako nespameten, da ne bi sprejel ponujenih blagoslovov ter izkoristil priložnosti za duhovno napredovanje, ko se ponudi? Zatorej ponižno sprejemam vse vaše blagoslove. Naj bodo po vaši milosti vsi moji čuti nenehno zavzeti s služenjem Krišni in njegovim bhaktam.
Navada za tiste v redu odpovedi je, da na svoj rojstni dan častijo svojega Guruja, zato želim sedaj izpolniti to svojo dolžnost.

Moji Guruji so treh vrst: 1) Prvič, beseda gu-ru pomeni ‘uničevalec nevednosti’. Utelešenje neomejenega znanja je sam Gospod, ki s svojim prihodom uniči vso nevednost. Sam Gospod je vir resnice, ki je Guru. 2) Drugič, moj Guru je tisti, ki me je osebno pritegnil in vključil v službo Gospodu in ki je tudi sam le druga Gospodova oblika, tisti, ki je ustanovil Čaitanja Math in Gaudija Mathe po vsem svetu, moj Gurudev, nitja-lila-pravišta Prabhupad Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakur. 3) In tretjič, vsi Vajšnave so moji Guruji.
Kaj delajo Vajšnave? Tako kot je delo Guruja, da nenehno zaposluje svoje učence v službi najvišjega predmeta služenja, Gospoda, tako tudi Vajšnave skrbijo, da vedno služimo našemu čaščenemu Gospodu. Nemogoče je, da bi se kdo izmuznil. Kakor hitro skreneš s poti, te ujamejo. Zatorej med svoje Guruje prištevam tudi svoje učence.

Danes so moji učenci izvajali kirtan in me častili kot svojega Guruja. Med poslušanjem njihovega kirtana pa sem jaz častil njih. Če bi med poslušanjem imel sebične motive, če bi slavljenje hotel zase, potem to ne bi bila pudža. Kirtan je vdano služenje, vdano služenje pa je tudi poslušanje, šravan, ob katerem si mislimo: „Vsi ti bhakte so moji gospodarji, ki jim moram služiti.“ Toda čeprav so moji gospodarji in predmet mojega služenja, jih zaradi velike naklonjenosti, ki jo čutim do njih, poučujem, varujem in skrbim zanje, tako kot sta Jašoda in Nanda kaznovala Gopala, ga poučevala in skrbela zanj. Ko je Jašoda privezala malega Gopala k stopi, ni razmišljala o njem kot o „predmetu svojega služenja“, temveč ga je obravnavala kot svojega otroka. Predmet služenja je lahko tako zaščitnik kot zaščiteni, skrbnik in varovanec. Zato pri čistem bhakti najdemo obe razpoloženji.
Šrila Prabhupad je svoje učence naslavljal z besedo prabhu ali „gospodar“; še tako nepomembnega učenca je klical prabhu in pri tem uporabljal vljudno obliko zaimka, apni. S tui in tumi je tikal le nekaj svojih učencev, ki so mu bili zelo blizu. Nikoli ni bil pokroviteljski, pa vendar je ošteval in poučeval tudi tiste učence, ki jih je naslavljal s prabhu in s spoštljivim zaimkom apni. Če nekdo nekomu reče prabhu, nato pa ga disciplinira, mar ni to protislovno? Komu se utegne zdeti celo dvolično. Toda Šrila Prabhupad nikakor ni bil dvoličen; kadar je učencu rekel gospodar, je to mislil resno, kadar pa je bil v drugačnem razpoloženju, je učenca discipliniral. Guru je za učenca v eni vlogi strog učitelj, v drugi pa njegov najljubši prijatelj in dobrotnik.
Nadvse sem hvaležen tistim, ki ste me danes blagoslovili. Naj vaši blagoslovi pomagajo usmeriti vse moje misli in vzgibe v služenje Krišni in njegovim bhaktam. In če ste častili mene, vedite, da ste v resnici častili mojega duhovnega učitelja, ki je resnično vreden čaščenja. Služenje Guruju je služenje Bogu. V svojem Guruju nisem nikoli videl drugega kot le željo, da osreči Gospoda. Vedno je bil stoodstotno prepričan, da je vdanost Krišni edini in najvišji blagor za pogojene duše. Če ne bi bil tako prepričan, potem v mathu ne bi mogel obdržati nekoga, kot sem jaz.

vaco-vegam manasah krodha-vegam
jihva-vegam udaropastha-vegam
etan vegan yo visaheta dhirah
sarvam apimam prthivim sa sisyat

[Trezen človek, ki lahko obvladuje nagone govora, uma in jeze ter nagone po okušanju okusne hrane, prekomerni napolnitvi trebuha in neprimerni zadovoljitvi spolovil, je kvalificiran, da postane učitelj celemu svetu. (Upadešamrita, 1)]
Kdor je obvladal teh šest nagonov, je kvalificiran, da disciplinira druge. Šrila Bhaktivinoda Thakur je menil, da je to navodilo namenjeno družinskim ljudem in ne tistim v redu odpovedi, ampak kdor še ni obvladal šestih nagonov, dejansko ni kvalificiran, da zapusti družinsko življenje. Zakaj me je potem Šrila Prabhupad naredil za tjagija, ko pa nisem zmogel obvladovati šestih nagonov? Jaz sem lahko zmotljiv, on pa se zagotovo ne moti. On je moj dobrotnik, zaščitnik in gospodar – zakaj me je obdržal v Mathu? Zato, ker je bil popolnoma prepričan, da najvišji blagor lahko dosežemo samo, če se družimo z Vajšnavami in služimo Vsevišnjemu Gospodu.
Ko se družimo z bhaktami in poslušamo svete spise, doživljamo Gospodovo veličino. To nam daje zagon, da služimo Gospodu. Kdor zgolj umetno obvladuje svoje čute, le težko postane bhakta. Dokaz za to je dejstvo, da je na svetu veliko evnuhov, ki pa niso postali bhakte. Brez ljubezni do Guruja, Krišne in Radhe je obvladovanje čutov in odpovedovanje le začasno. Brez ljubezni do Krišne in brez služenja mojemu Gospodu je vse odpovedovanje lažno in ni vredno počenega groša.
Kdor živi v odpovedi ali celibatu, a nima želje služiti Gospodu, nam ni nikoli tako ljub kot bhakta, ki se je posvetil služenju Gospodu in je daleč bolj vzvišen od prvega. Čeprav ima na začetku lahko težave z obvladovanjem čutov, jih bo s pomočjo višjega okusa sčasoma popolnoma obrzdal in ga bo privlačil samo še Krišna.

visaya vinivartante niraharasya dehinah
rasa-varjam raso’py asya param drstva nivartante

[Materialističen človek se z umetnim odpovedovanjem lahko izogiba čutnim predmetom, a je v sebi še vedno željan čutnih užitkov. Resnično inteligenten človek pa spontano odvrže notranjo navezanost na čutne predmete, ker je dobil vpogled v vseprivlačno lepoto Najvišje Resnice. (Bhagavad-gita, 2.59)]
Človek, ki se posti, še vedno ohrani željo po hrani. Lahko da prenehamo s čutnimi dejavnostmi, toda v nas ostane težnja, da jih zadovoljimo. Kdor pa okusi nekaj višjega, takoj izgubi nižji okus. Ko izkusimo radosti ljubezni do Krišne, nižji užitki tega sveta izgubijo svoj čar. To je jukta-vairagja in zato je Narada poučil Judhišthiro: tasmat kenapy upayena manah krsne nivesayet – „O Maharadž Judhišthira! Zaposli svoj um s Krišno z vsemi razpoložljivimi sredstvi.“ (Šrimad Bhagavatam 7.1.32)
Lahko da živim v odpovedi, moj um pa še zmeraj nenehno sprejema in zavrača različne misli in želje. Torej se družim s svojim umom in ne s Krišno. Kakšno korist imam od tega? Nič mi ne koristi, če se družim z nekom, ki me samo hvali in mi laska. Veliko bolje je, da si poiščem družbo nekoga, ki me bo discipliniral in poučeval ter mi pokazal napake.

Predanost Krišni ni odvisna od posvetne učenosti oziroma nevednosti, sicer bi bili vsi učenjaki in panditi Gospodovi bhakte. Kdor je spoznal, da je najvišji cilj življenja le Krišnovo zadovoljstvo, mu ni treba zapravljati časa s študijem. Spominjam se dogodka v Gaudija Mathu v Madrasu, kjer sem preživel kakih deset let. Z združenimi napori Šripad Šridhar Maharadža, Šripad Bon Maharadža, drugih častitljivih duhovnih bratov in moje malenkosti smo zgradili tempelj v Madrasu. Ramačandra Aijar, sin Sadašive Aijarja, ki je podaril zemljo za tempelj, nam je svetoval, naj se naučimo tamilščine, da bomo lahko govorili širšim množicam, ter nam celo pomagal pri učenju. Po vsega treh dneh mojega učenja tamilščine pa je prispel telegram, tako da sem moral oditi v Puri. Ko sem tam obiskal Prabhupada, sem mu povedal, da bom za učenje tamilščine potreboval kakih šest mesecev. Šrila Prabhupad je rekel: „Krišna-bhakti se ne prenaša prek jezika. Prek jezika lahko preneseš znanje ali učenost, to pa je tudi vse. Ljubezen do Krišne lahko posreduje, kdor ima sam ljubezen do Krišne. Oznanjaj v jezikih, ki jih že znaš in raje ne zapravljaj časa z učenjem novih jezikov.“
Math je namenjen negovanju naše prirojene ljubezni do Krišne. Ko jo negujemo, doživljamo srečo, ki jo spontano posredujemo drugim. Kdor ljubi Krišno, ljubi vsa živa bitja. Predanost Gospodu prebudimo ob druženju s svetimi bhaktami: sangena sadhu-bhaktanam isvararadhanena ca (Šrimad Bhagavatam 7.7.30).
Sam sem lahko nezmožen, moj čaščeni Gospod pa to zagotovo ni. Če me zaposlite v službi Krišne in njegovih bhakt, vam bodo moji čaščeni gospodarji – Šrila Prabhupad, Mahaprabhu in Radha-Krišna – zagotovo dali svoje združene blagoslove. Vsem vam želim uspeha in naj bo Šrila Prabhupad zadovoljen z vami!

REGISTRACIJA ŠRI ČAITANJA GAUDIJA MATHA

Za pravilno vodenje Šri Čaitanja Gaudija Matha je Šrila Gurudev skupnost uradno registriral v skladu z zahodnobengalskim zakonom št. XXXVI. iz leta 1961, ki govori o registraciji društev. To je bilo storjeno 9. avgusta 1976. Nedolgo zatem je Šrila Gurudev izročil pismo svojemu duhovnemu bratu Pudžjapad Džagamohan Brahmačari Prabhuju, upravniku kalkutskega Matha na Satish Mukherjee Road št. 35, sedeža Šri Čaitanja Gaudija Matha.

Ko je Šrila Gurudev leta 1979 zapustil ta svet, je bil Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž pri Goverdhanu v Mathuri, kamor je šel molit. Po Gurumaharadževem odhodu so Tirtha Maharadža pripeljali iz Goverdhana v Vrindavan Math, iz Vrindavana pa prek New Delhija v Šri Majapur, kjer je potekala vsakoletna Navadvip Dham Parikrama. Po parikrami na Gaur-Purnim tithi je Parampudžjapad Bhakti Pramode Puri Gosvami Maharadž pristopil k Bhakti Ballabh Tirtha Maharadžu z vencem, rekoč, da ga želi ovenčati kot novega predsednika Šri Čaitanja Gaudija Matha. Bhakti Ballabh Tirtha Maharadža je to močno vznemirilo in venca ni sprejel, saj se ni čutil sposobnega, da postane predsednik. Takrat je prišel Pudžjapad Džagamohan Brahmačari Prabhu in vsem prisotnim članom povedal, da mu je Gurumaharadž pred dvema letoma in pol, ko je bil v slabem zdravstvenem stanju, dal pismo in mu naročil, naj ga odpre po njegovi smrti. Ko je Tirtha Maharadž vprašal, kaj piše v njem, mu je Pudžjapad Džagamohan Prabhu odgovoril, da ne ve. Šrila Gurudev mu je izročil pismo v dobri veri, saj je bil Pudžjapad Džagamohan Prabhu zelo dosledna in zanesljiva oseba. Pismo je zdaj odprl pred vsemi in vsi so ga videli. Gurumaharadž je v njem napisal, da je registriral ustanovo na dvanajst članov in da naj Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž postane njen predsednik po njegovem odhodu. Parampudžjapad Puri Gosvami Maharadž je sedaj opozoril Tirtha Maharadža, da bi storil žalitev pred Gurumaharadževimi lotosovimi stopali, če ne bi spoštoval njegovega naročila. Naposled se je moral Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž vdati in izpolniti ukaz. Vsebina Guru Maharadževega pisma:
‘Članom in sodelavcem Šri Čaitanja Gaudija Matha ter vsem mojim učencem:
Moje fizično stanje se slabša in ne vem, kje bom, ko bom zapustil telo. Ker bom kmalu odšel, želim povedati svojim učencem, tistim v redu odpovedi in tistim, ki živijo doma, kot tudi svojim ljubečim duhovnim bratom, da sem vse svoje mathe in templje registriral v skladu z zakonom o registraciji društev. Skupnost ima dvanajst poverjenikov. Vsi ti poverjeniki so nezamenljivi, razen če se ne dokaže, da so se resno prekršili zoper načela čiste bhakti, ali da so delovali zoper interese Matha in njegovega oznanjanja. Če kdo od poverjenikov sam odide, je potrebno izbrati nekoga drugega, da ga zamenja v skladu s pravili. Želim, da Tridandi Svami Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž postane predsednik in ačarja Šri Čaitanja Gaudija Matha po mojem odhodu. Zadovoljen bom, če boste pod njegovim vodstvom vsi podpirali ustanovo, oznanjali čisto bhakti in živeli po njenih načelih.
Ponižni prosilec,
Tridandi Bhikšu Šri Bhakti Dajita Madhava
12. decembra 1976′

ŠRILA GURUDEVOVA ZADNJA NAVODILA

Šrila Gurudev je imel sledeče predavanje 30. decembra 1978 v kalkutskem Šri Čaitanja Gaudija Mathu. Tridandi Svami Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž mu je tega dne, bilo je v soboto zjutraj, dejal: ‘V Kalkuto je iz Čandigarha prišel Šri Hanuman Prasadži, tvoj pred kratkim inicirani učenec iz zahodne Indije, da bi dobil osebne napotke od tebe. Tu je že nekaj dni, a ker ti je zdravnik prepovedal veliko govoriti, te še ni imel priložnosti slišati. Bilo bi lepo, če bi mu povedal nekaj besed.’ Ko je Guru Maharadž to slišal, je poklical vse stanovalce matha v svojo sobo. Naš nadvse spoštovani Šrila Guru Maharadž je nato spregovoril in svoja navodila namenil vsem:

SVOJO VDANOST POSVEČAJMO LE KRIŠNI

‘Ne počutim se dobro in zdravnik me je opozoril, da ne smem preveč govoriti. Prav mogoče je, da ne bom več dolgo ostal na tem svetu. Želim vam reči, da je za pravilno vdano služenje potrebno, da vedno ostanete neomajni v čaščenju vaše željene oblike Gospoda. Če žena ni zvesta možu in ljubi nekoga drugega, se ne more povsem posvetiti njegovemu služenju. Nezvestoba in vdanost le eni osebi ne gresta skupaj. Zato zvesta in vdana žena nikoli ne dopusti, da bi kdo drug nadomestil njenega moža, pa tudi nikogar drugega ne kritizira. Ne obsoja svaka, tašče, tasta ali kakšnega drugega moževega sorodnika, temveč jim izkazuje primerno spoštovanje. In če vi želite napredovati v vdanem služenju, častite samo Krišno. Ne kritizirajte drugih bogov in boginj, temveč glejte nanje kot na Krišnove služabnike in jim kot takim izkazujte primerno spoštovanje. Pazite le, da jim nikoli ne daste mesta, ki je rezervirano za najvišji predmet vaše vdanosti. To je moje navodilo. Prevzemite odgovornost zanj. Razmislite malo o tem. Vi ste vsi zelo sposobni, vendar še ne razumete naše tradicije.
V Gaudija sampradaji, v liniji Čaitanje Mahaprabhuja, v verski tradiciji vdanega služenja Krišni, inicirani bhakte častijo le Krišno. Če povzdignete druge bogove na isto raven s Krišno, delate napako. Niso vsi bogovi in boginje enaki, niti ne vse inkarnacije Višnuja. ete camsa-kalah pumsah krsnas tu bhagavan svayam. Ko je Veda Vjasa naštel vse različne inkarnacije Boga, kot so Matsja, Kurma, Rama, Nrišingha in tako naprej, je izjavil, da nobena od teh inkarnacij ni sam Krišna. Nekatere so njegove ekspanzije, nekatere delne manifestacije, toda Krišna je Vsevišnja Božanska Osebnost.
janr bhagavatta haite anyera bhagavatta
svayam bhagavan sabder tahatei satta

Besedo svajam bhagavan lahko uporabimo le za Vsevišnjega Gospoda, iz katerega so izpeljane vse Božje lastnosti (Čaitanja Čaritamrita 1.2.88)
Nihče ni enak Krišni. Vsi imejte to vedno v mislih in vdano častite le Krišno. Vdanega služenja ne bomo povečali z velikim pompom in vihravostjo. To vsakomur polagam na srce. Mi ne obsojamo drugih bogov in boginj, temveč molimo k njim za blagoslov, da vedno ostanemo osredotočeni na našo najvišjo oboževano osebo, Krišno.

NAVODILA ZA MATH PO MOJEM ODHODU

Naš Math sem registriral. Math ni nikogaršnja osebna lastnina, vendar to ne pomeni, da ga bom zapustil v neredu, da bodo zdaj vsi postali glavni. Tedaj bi bilo vse moje življenjsko prizadevanje zaman. Zato sem si zamislil vodstveno shemo za funkcioniranje Matha po mojem odhodu. Ena oseba bo imenovana za ačarjo; on bo predstojnik oziroma predsednik.
Ko odidem, bo ena oseba zavzela moje mesto. Kdo bo to? Mojemu duhovnemu učitelju ni bila všeč zamisel o volitvah. Voliti ačarjo ni skladno z načeli Hari bhakti. Bog sam bo odločil, kdo je ačarja. Ačarja je oseba, ki je Gospodu najljubša. Kdo bo odločil o tem? Pravilno je, da Gospod sam pove: „Ta oseba je meni najljubša.“ Pravilo duhovnega nasledstva je, da izbor pride od zgoraj. Pravilen postopek je, da se ukaz spusti od zgoraj navzdol. S posvetnega stališča se lahko vsi zberejo in izvolijo vodjo, pravilno pa je, da Gospod sam pokaže, kateri bhakta ima veliko ljubezen do Njega in ga naredi za ačarjo. Ta postopek odobravajo sveti spisi.
Ko je bil Šrila Prabhupad bolan, je prosil odvetnika gospoda Dž. N. Basuja, naj sestavi statut. Gospod Basu nam je povedal, da to lahko storimo na dva načina: z imenovanjem ali z izvolitvijo. Statut je bil naposled napisan po slednjem načinu, vendar ga Šrila Prabhupad ni maral in ga je zavrgel. Jaz in še dva ali trije drugi smo bili prisotni, ko se je to zgodilo. Ni mogoče z glasovanjem ugotoviti, kdo je sadhu, ačarja ali samouresničena duša. Nekdo bo povedal svoje mnenje, nekdo drug mu bo nasprotoval in debate ne bo nikoli konec.
Pravilen postopek je torej, da Gospod sam izbere osebo, ki naj bo počaščena s položajem ačarje. Sveti spisi nam narekujejo, da se ravnamo po tem postopku.
Tega postopka ne upoštevamo samo v Gaudija sampradaji; vidimo ga v vseh vajšnavskih sampradajah, v linijah od Ramanudže, Madhve, Nimbarke in Višnusvamija. Na ta način se ohranja duhovno nasledstvo in tega postopka se moramo držati. Po pogovorih s svojimi starejšimi duhovnimi brati, ki so del Gaudija Math bratstva, sem se odločil, da za svojega naslednika in predsednika v moji odsotnosti postavim Šriman Bhakti Ballabh Tirtha Maharadža. 
Ko bom odšel, to ne pomeni, da se lahko vsak začne obnašati, kakor ga je volja. Vajšnava je po definiciji nekdo, ki sledi Gospodovemu bhakti. Gospodovi blagoslovi sledijo blagoslovom bhakte. Ko dobimo milost bhakte, dobimo tudi milost Gospoda. To je srčika mojih napotkov; prosim vas, da se jih držite. Bolj podrobno sem o tem pisal na drugem mestu.
Ni prav, če hočete zaradi razprtij koga izključiti iz Matha. Sčasoma bo iz tega nastal kaos. Najprej poskusite pojasniti situacijo in zadevo razčistiti. Če se to ne obnese, potem problematičnega bhakto z nekaj denarja in priporočilnim pismom pošljite v drug math. Ne delujte vihravo, temveč poskušajte sodelovati, tako da poslušate osebo, ki je bila imenovana za voditelja. Ni prav, če se ne zmenite za njegove zapovedi in delate po svoje. Izpolnjujte naročila tempeljskih vodij. Ne pozabite, da je vse, kar vam naročijo, namenjeno Gospodovi službi.’

TRI OVIRE ZA VDANO SLUŽENJE

‘Še eno stvar vam hočem povedati. Sem smo prišli, da bi vdano služili Krišni. 
Obstajajo tri glavne ovire, na katere moramo biti pozorni.
Prva je želja po čutnem zadovoljevanju. Prva ovira za vdano služenje je kanaka ali zlato: pohlep po kopičenju denarja. Vaša pozornost, vaša navezanost naj bo učvrščena na Krišnova lotosova stopala. Če se navežete na karkoli drugega, boste padli. Ne mislite, da zato, ker ljudje zunaj tega ne vedo, morate varčevati za hude čase. Redovniki prosijo miloščino, to je njihova dharma. A ves denar, ki ga v enem dnevu zberejo, morajo še istega dne predati mathu.
Tempeljski upravniki se morajo zavedati, da so dolžni poskrbeti za zdravljenje vsakega tempeljskega bhakte, ki zboli. Če je potrebno, si lahko celo sposodijo denar, vendar morajo poskrbeti za bolnika. Spominjam se časa, ko v mathu ni bilo denarja niti za hrano. Takrat sem si od nekoga sposodil denar, ne da bi to povedal bhaktam, in šel kupit hrano na tržnico. Udharan Prabhu je bil edini, ki je vedel za to. Tudi on si je izposojal denar od nekega družinskega človeka, od Govinda Babuja. Če Govinda Babu ni imel denarja, si ga je sposodil od svoje žene. Pozneje sem ves ta denar vrnil. Koliko ljudi ve za to?
Prispevke smo zbirali Šripad Gosvami Maharadž, Šripad Nemi Maharadž in jaz. Oblekel sem si jopič in šel zbirat prispevke, ko pa sem prišel nazaj, sem dal ves denar templju. Spremljali so me Šrimad Bhakti Pradip Tirtha Maharadž, Jajavar Maharadž in Šridhar Maharadž. Če so kaj potrebovali, sem jim to kupil, zase pa nisem nikoli trošil tempeljskega denarja. Ko sem bil v kalkutskem mathu, sem šel h Kundža Daju in mu rekel: „Ali je v mathu kakšna obleka? Če je, mi jo prosim daj.“ Vendar ga nikoli nisem prosil za nekaj, česar nisem potreboval, samo zato, ker bi mi ugajalo.
Nihče ne sme obdržati zase denarja, ki je bil zbran v imenu templja. To bo razrvalo vaše vdano služenje. Za math v resnici ni pomembno, če se odločite obdržati nekaj denarja zase, saj bo Krišna poskrbel za math in bhakte. Če pa si hočete s tem denarjem povečati prihranke na banki, bo vaše duhovno življenje šlo po zlu in ne boste dolgo ostali v vdanem služenju. Zato vas prosim, ne dajajte denarja na stran za osebno rabo; dajte vse upravniku templja. Če imate kakšno težavo, jo povejte upravniku templja. Želja po denarju je ovira za vdano služenje.
Naslednja ovira je druženje z ženskami. Težave povzročata tako neposredno kot subtilno druženje. Samo po sebi se razume, da nimamo spolnih odnosov, vendar ne bi smeli niti razmišljati o njih, saj smo se vsemu odpovedali zato, da smo lahko prišli sem in se posvetili služenju Gospodu.
Tretja ovira je želja po osebnem poveličevanju. Šrila Prabhupad je napisal:

kanaka kamini pratistha baghini
chariyache jare sei to vaisnava
sei anasakta, sei suddha bhakta, 
samsara tathaya pay parabhava

„Kdor se je odpovedal tigrici želja po zlatu, ženskam in slavi, je pravi Vajšnava. Takšen nenavezan čisti bhakta je premagal iluzorno energijo materialnega sveta.“
Prabhupad tukaj primerja želje po bogastvu, ženskah in slavi s tigrico. Želja po slavi in ugledu je zelo močna in problematična, a četudi bhakta ne išče slave, ugotovi, da ta sama pride k njemu, če iskreno služi Gospodu. Ljudje mu sami od sebe izkazujejo spoštovanje. Ljudje bodo vedno spoštovali pravega bhakto.

pratisthara bhaye puri gela palana
krsna-preme pratistha cale sange garana

Madhavendra Puri je zbežal, ker se je bal, da ga slava ne bi odvrnila od vdanega služenja, toda če ima bhakta ljubezen do Krišne, slava vedno teče ob njem. (Čaitanja Čaritamrita 2.4.147)
Pomembno je torej, da se izogibate tem trem oviram. To ni lahko, saj privlačijo človekov um. Pogojena duša živi za denar, ženske in slavo. To so anarthe, ki v večji ali manjši meri ostajajo v umu praktikanta, vendar njihove prisotnosti ne bi smeli tolerirati ali je odobravati.
Tirtha Maharadž ne bo mogel vedno biti tukaj, tako da bo moral math voditi Džagamohana Prabhu. Ne bodite užaljeni, če sem grob z vami. Odpustite mi. Želim samo služiti Vajšnavam. Hočem služiti vam vsem.
Častite Gospoda z neomahljivo predanostjo. Ne glede na to, v kakšni situaciji se znajdete, ga nikoli ne prenehajte častiti. To je moja srčna prošnja, molitev in naročilo za vas. Pojte Sveto ime v vseh okoliščinah in vedno častite Krišno. Zmeraj spoštujte najboljšega Vajšnavo in ne pomišljajte pri tem. Naj vas spremlja vsa sreča.

vancha-kalpa-tarubhyas ca krpa-sindhubhya eva ca
patitanam pavanebhyo vaisnavebhyo namo namah

Spoštljivo se priklanjam pred vsemi Vajšnavami, Gospodovimi bhaktami. Vajšnava je kakor drevo želja, ki lahko izpolni vse želje, in ocean usmiljenja, ki očiščuje padle duše.

ODHOD ŠRILA GURUDEVA

V torek, 27. februarja 1979 (na 26. dan Govinda meseca, 492. leta Čaitanjeve ere, oziroma na dan 14. Phalguna, 1386. leta po bengalskem štetju), ob devetih dopoldne, je Šrila Gurudev sredi petja svetih imen vstopil v večne igre Gospoda Krišne, med njegovo jutranjo lilo z Radho. Duhovne brate in učence je zapustil v oceanu žalosti. Takrat je bil tudi dan odhoda Šrila Džaganath Das Babadži Maharadža in Rasikananda Deva Gosvamija. Šrila Gurudev je bil v svoji sobi v Kalkutskem mathu na Satish Mukherjee Road št. 35. Ob štirih popoldne istega dne so bhakte z njegovim telesom v spremstvu petja svetih imen odšli iz Kalkute v Majapur, kjer so ga po navodilih svetih spisov položili v samadhi. Duhovnik, ki je služboval na njegovem pogrebu, je bil njegova svetost Bhakti Promode Puri Maharadž, 1. marca 1979 pa so v njegovo čast izvedli žalno slovesnost v prostorih Čaitanja Gaudija Matha v Išodjanu, Majapur.

V torek, 22. marca 1979, je bil spominski zbor v dvorani za sankirtan Kalkutskega matha na Satish Mukherjee Road, ki ga je vodil njegova svetost Parivradžakačarja Tridandi Svami Bhakti Hridoj Bon Maharadž. Častni gost je bil Tušar Kanti Ghoš, založnik Amrita Bazaar Patrike. Zboru je prisostvovalo veliko število Šrila Gurudevovih duhovnih bratov in uglednih Kalkutčanov.

SEZNAM MATHOV IN INSTITUCIJ, KI JIH JE USTANOVIL ŠRILA GURUDEV

Spodaj navajamo seznam številnih mathov, šol, knjižnic, brezplačnih klinik in tiskarn – velikih bobnov sodobnega gibanja sankirtana – ki jih je ustanovil naš Gurudev. Seznam je urejen po kronološkem redu.

1. Shyamananda Gaudiya Math, Midnapore (W. B). Ta tempelj je Šrila Gurudev ustanovil s pomočjo dveh duhovnih bratov, njegove svetosti Bhakti Vičar Jajavar Maharadža in njegove svetosti Bhakti Kumud Santa Maharadža.
2. Sree Gaudiya Math, Tezpur (Assam).
3. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Paltan Bazaar, Guwahati, (Assam).
4. Sree Chaitanya Gaudiya Math, 86A Rasbihari Avenue, Calcutta-26.
5. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Ishodyan, Sri Mayapur, Nadia (W. B.).
6. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Sarveshwar Haveli, Vrindaban (U. P.).
7. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Goari Bazaar, Krishnagar. Nadia (W. B.).
8. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Mathura Road, Vrindaban (U. P)
9. Sree Chaitanya Gaudiya Math, 35, Satish Mukherjee Road, Calcutta-26. Novi tempelj je bil odprt leta 1967.
10. Sree Gaudiya Sevashram, Madhubana, Mahauli, Mathura (U. P)
11. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Urdu Gali, Patherghati, Hyderabad (A. P.).
12. Srila Jagadish Pandit’s Sripat, Jashra, Nadia (W.B.).
13. Sree Vinode Bani Gaudiya Math, 32, Kaliyadaha, Vrindaban (U. P.).
14. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Goalpara, (Assam).
15. Sree Chaitanya Gaudiya Math, sector 20-B, Chandigarh.
16. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Divan Dewdi, Hyderabad (A. P).
17. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Grand Road, Puri (Orissa).
18. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Gokul Mahaban, Mathura (U. P).
19. Sree Chaitanya Gaudiya Math, Sri Jagannatha Mandir, Agartala (Tripura).
20. Sree Chaitanya Gaudiya Math, 187, D.L. Road, Dehradun (U. P).

ŠOLE

1. (1) 1946. Sree Chaitanya Saraswata Catushpathi, Sree Shyamananda Gaudiya Math, Midnapore.
2. (2) 1959. Sree Siddhanta Saraswati Prathamik Vidyalaya, Ishodyan, Sri Mayapur (Nadia).
3. (3) 1959. Sree Gaudiya Sanskrit Vidyapitha, Ishodyan, Sri Mayapur (Nadia).
4. (4) 1961. Sree Chaitanya Gaudiya Vidyamandir (osnovna in srednja šola), 86A Rasbihari Avenue, Calcutta-26.
5. (5) 1967. Sree Chaitanya Gaudiya Paschatya Bhasha Sikshalaya (šola zahodnih jezikov), 86A Rasbihari Avenue, Calcutta-26.
6. (6) 1968. Sree Chaitanya Gaudiya Sanskrit Mahavidyalaya, 86A Rasbihari Avenue, Calcutta-26.
7. (7) 1972. Sree Chaitanya Gaudiya Sanskrit Vidyalaya, Sector 20-B, Chandigarh.
8. (8) 1972. Sree Chaitanya Gaudiya Antahpradeshik Bhasha Sikshalaya (šola indijskih jezikov), Sector 20-B, Chandigarh.

KNJIŽNICE (GRANTHAGARA)

1. Sree Chaitanya Gaudiya Math Granthagar (za primerjalni študij religij), 86A Rasbihari Avenue, Calcutta-26.
2. Sree Chaitanya Gaudiya Math Granthagar, Sector 20-B, Chandigarh.

BREZPLAČNE KLINIKE (DATAVYA-CHIKITSALAYA)

1. Sree Chaitanya Gaudiya Math Datavya Chikitsalaya, Ishodyan, Sri Mayapur (Nadia).
2. Sree Chaitanya Gaudiya Math Datavya Chikitsalaya, Sector 20-B, Chandigarh.
3. Sree Chaitanya Gaudiya Math Datavya Chikitsalaya, Grand Road, Puri (Orissa).

TISKARNA

1. Sree Chaitanya Vani Press, 26/1 Prince Ghulam Mohammed Road, Tolleyganj, Calcutta-23. Leta 1966 se je preselila na naslov 34/A, Mahim Haldar Street, Calcutta-26.

MESEČNIK

1. Sree Chaitanya Vani Patrika, 35 Satish Mukherjee Road, Calcutta-26.

DRUGI TEMPLJI, KI SO PRIŠLI POD UPRAVO ŠRILA GURUDEVE

1. Sarbhog Sree Gaudiya Math, P.O. Chakchaka Bazaar, Kamrup (sedaj Barpeta), Assam.
2. (2) 1955. Sree Gadai Gauranga Math, P.O. Baliati, Dt. Dhaka, Bangladesh.

DODATEK

Njegova božanska milost, nadvse spoštovani Šrila Gurudev Šri Šrimad Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadž (ustanovitelj in predsednik registrirane skupnosti Šri Čaitanja Gaudija Math), je 13. februarja 1965, na vseugodni dan svetega prihoda Šri Nitjanande Prabhuja, iz Kačarja v okraju Hailakandi v severovzhodnem Asamu, kjer je tedaj oznanjal slavo Gospoda, poslal naslednje poučno sporočilo svojemu bratu po bogu Šrimad Džagamohan Das Brahmačariju, takratnemu vodji kalkutskega Šri Čaitanja Gaudija Matha ter uredniku mesečnika v bengalščini Šri Čaitanja Bani, da ga objavi v svoji reviji [Guru Maharadž želi, da njegovo sporočilo ni omejeno le na člane Matha v meniškem redu, temveč naj bi ga prejeli tudi doma živeči bhakte, naročniki na revijo ter vsi, ki se želijo obogatiti v čisti vdanosti]:

Obstaja veliko kategorij služabnikov (častilcev), tri glavne skupine pa so: (1) tisti, ki služijo z gorečo ljubeznijo, (2) tisti, ki služijo iz občutka dolžnosti ter (3) tisti, ki služijo iz sebičnih posvetnih nagibov.
Zadnje kategorije ne moremo imeti za čisto vdano služenje, ker tu odnos med služenim in služabnikom ni večen. Če služabnikov posvetni interes ni izpolnjen, preneha služiti, odnos med služabnikom in služenim (Bogom) pa se prekine. To je neke vrste poslovni odnos, pri katerem je služenje le zunanja predstava, namenjena zadovoljitvi posvetnih koristi. In ker posvetni interes ni večen, odnos med služenim in dozdevnim služabnikom ni trajen. Takšno pogojno služenje zagotovo ni služenje, kakršno obstaja v večni, duhovni sferi. Zadnja kategorija služenja so le prizadevanja v domeni karme (odobrenih dejanj v Vedah).
Prva kategorija služenja je zelo čista in večna. Večna in stanovitna je tudi druga kategorija služenja, ki sicer ni izraz čiste ljubezni, temveč ravnanje iz občutka dolžnosti in po pravilih pobožnega delovanja, ki je odobreno v svetih spisih. Služenje s čisto ljubeznijo ter služenje iz občutka dolžnosti in po predpisih svetih spisov veljata za vdano služenje. Prvo se imenuje raga-bhakti in drugo vidhi-bhakti. Služenje je večno pri obeh vrstah, saj je pri obeh odnos med služenim in služabnikom večen.
Čisti služabnik je neodvisen, vendar je njegova neodvisnost podrejena izpolnjevanju želja Boga oziroma navdihnjena z ljubeznijo, ki jo čuti do Gospoda. Zato nekateri pravijo, da tudi čisti bhakta ni neodvisen. Toda čeprav je raga-bhakta vezan s čisto vdanostjo v ljubezni do Boga (Najvišjega Gospoda Šri Krišne), je v svojem služenju povsem neodvisen. Čisti bhakta ni nikoli samovoljen v običajnem pomenu te besede. Služabniki so duhovne entitete, zato nikakor niso kot marionete. Svoboda služabnika je večno dejstvo, vendar bhakta te neodvisnosti nikoli ne uporabi zoper služenje Bogu, ki je objekt njegovega služenja. Rasa (čista duhovna radost) izvira iz večnega srečnega odnosa ljubezni med dvema neodvisnima duhovnima entitetama. Ta nadzemeljska blaženost je sad večnega vznesenega sladkega odnosa, ki globoko navdihuje tako služenega kot služabnika. Bhakta, ki vdanost izraža, in Bog, ki vdanost sprejema, doživljata bolečino ‘ločenosti’ drug od drugega kot nevzdržno. Ločenost je včasih potrebna za povečanje intenzivnosti ljubezni, ki jo poraja sladkost očarujočega odnosa. Taki odnosi vsekakor obstajajo v duhovnih, transcendentalnih igrah. Čisti služabniki dovršeno opravljajo mnogovrstne oblike služenja. Bhakta postopoma napreduje skozi zanosne odnose vedno večje duhovne blaženosti: to so dasja ali odnos gospodarja in služabnika, sakhja ali odnos pristnega prijateljstva, vatsalja ali starševski odnos in kanta ali ljubezenski odnos. Vsem tem načinom čaščenja je skupna velika vnema za služenje. Vdano služenje Bogu je zaznavno, polno zadovoljstva in nikakor ni brezčutno. Zato samouresničeni ačarje pravijo, da je bhakti spoznavnost, zaobjeta v esenci duhovne energije vselej naraščajočega zadovoljstva.
Status bhakte oziroma položaj pristnega služabnika si želijo celo veliki polbogovi. Samo največji srečnež lahko postane služabnik Najvišjega Gospoda. V vsej brahmandi (vesolju) ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z vzvišenim položajem Gospodovega bhakte. Ljudje brez vedenja o Najvišjem Gospodu – Absolutni Resničnosti, ki je vseobsegajoča, vsevedna in vseblažena – niso zmožni razumeti vzvišenega položaja njegovega bhakte. Zato so le nevredne osebe, ki iz nevednosti in brez znanja o Resnici omalovažujejo Gospodovega bhakto. S tem, ko imajo Božjega služabnika za nižjega človeka, pravzaprav teptajo svojo lastno dobro srečo. Služeni se podredi služabnikom glede na kakovost njihovega služenja.
Najvišji Gospod, ki je lastnik šesterih atributov obilja – vsega bogastva, moči, slave, lepote, vedenja in odpovedi – je najvišji vzrok ustvarjanja, ohranjanja in uničevanja v neštetih brahmandah. Toda tisti, katerim se podredi sam Najvišji Gospod, vzrok vseh vzrokov, ker so ga premagali s svojo čisto ljubeznijo, so tako veliki, da tega nikakor ni mogoče doumeti. Položaj takih čistih bhakt je najvišji v vsej brahmandi.
Ko se družimo s pristnim služabnikom, se zbližamo z Najvišjim Gospodom. Če služimo služabniku, dobimo priložnost služiti predmetu njegovega služenja, Najvišjemu Gospodu, ki se nam potem podredi. Zatorej modri ljudje, ki želijo doseči svoj cilj, vedno izvršujejo naročila služabnikov Najvišjega Gospoda. Pristni sadhu se druži z bhakto in postane njegov služabnik. Služabnik bhakte bo nedvomno prejel bhakti in duhovno spoznanje.
Bhakta Najvišjega Gospoda se domisli številnih načinov služenja za častilce, ki si želijo večne dobrobiti, glede na njihove zmožnosti. Ta priložnost za služenje jih postopoma usposobi, da naposled prejmejo bhagavad-prem oz. čisto ljubezen do Boga. Služenje bhakti oz. častilcu Boga, je najbolj gotov in najboljši način, da dosežemo Boga.