Kaže, da dandanašnji svet hitro drvi proti uničenju.
V skladu z indijskimi svetimi spisi, so pogojene duše ovite z Božjo zavajajočo energijo, ki jo sestavljajo tri osnovne kvalitete – »satva«, »radžah« in »tamah«. »Tamah« označuje težnjo k grešnosti oz. povzročanju škode in nasilja. Dejansko je »tamah« težnja sedaj prekrila že cel svet in se širi kot ogenj in prikazuje svojo pošastno uničujočo grdo pojavo.
Modri ljudje so zmedeni ob iskanju rešitve tej grozni težnji po nasilju.
Z »radža« kvaliteto so živa bitja ustvarjena, s »satvo« vzdrževana in s »tamo« uničena. Živa bitja so začasna. Ljudje so najboljši izmed ustvarjenih oblik življenja, ker imajo sposobnost razločevanja med dobrim in slabim, večnim in začasnim, pregreho in vrlino. Prehranjevanje, spanje, branjenje in parjenje je skupno zverem in ljudem, a ljudje so boljši zaradi njihove moči razločevanja. Praktično pa je sedaj prikazano, da so ljudje postali največji sovražnik svoji vrsti. Povzročajo nenaravne smrti ne glede na nedolžnost ubitih, naj bojo ženske ali otroci, katerih morilci niso nikoli videli in ki jim niso povzročili nobene škode. Največja sramota je, da si taki ljudje lastijo lažni ponos, da so najboljši med ustvarjenimi živimi bitji.
Bog ne razmišlja dosti o grehih drugih živih bitij, ki nimajo take razločevalne sposobnosti. Ona delujejo po nagonu. A Bog je dodelil razločevalno sposobnost ljudem. Če kljub temu izvajajo grozne zločine, bojo zagotovo kaznovani. Ne bo jim prihranjeno. Znižujejo status človeštva. Lahko izvajamo grozne zločine z varanjem drugih nevednih ljudi, zveri in ptičev, a ne moremo prevarati Boga, ki je vseveden. Bog prebiva v srcu vsakega individualnega živega bitja.
»karmany evadhikaras te, ma phaleshu kadachan« —Bhagavad Gita (2.47.)
Ker ima človek relativno neodvisnost, lahko dela dobro ali slabo z dobro ali slabo uporabo svoje relativne neodvisnosti, a rezultate teh delovanj kontrolira Bog in ne pogojene duše tega sveta. Iz nevednosti imajo pogojene duše vedno nagnjenje, da krivijo druge za svoje trpljenje.
Ko so ljudje izgubili sposobnost razumevanja razlike med civilizacijo in ne-civilizacijo, dobrim in slabim, so izgubili vse. Obstaja jedrnat rek, preko katerega lahko razumemo kaj je dobro in slabo, koristno in nekoristno. »Ko je izgubljen denar, ni nič izgubljenega; ko je izgubljeno zdravje, je izgubljeno nekaj; in ko je izgubljen značaj, je izgubljeno vse.« Sedaj se tekmuje kdo bo postal bogatejši – medsebojno rivalstvo med imetniki in ne-imetniki. To zmotno mišljenje in rivalstvo med imetniki in ne-imetniki je v prepad pahnilo celotno človeštvo in postajo vse bolj in bolj kruti in morilski. Nekateri imajo celo to strašno mentaliteto, da se trudijo izumiti grozne bombe za uničenje vseh živih bitij. Je to kriterij po katerem sodimo razvoj civilizacije? A ta najbolj grozna mentaliteta se kot ogenj širi zelo hitro, in ki lahko na koncu privede do popolnega uničenja. Razumni ljudje bi morali sedaj resno razmisliti, da rešijo situacijo pred takim uničenjem. Najvišja pomembnost bi se sedaj morala dati grajenju značaja ljudi. Izvorni vzrok tega strupa je lažni ego – zmotno doumevanje samega sebe, ki posledično povzroča zmotne interese. Tisti, ki so izgubili osnovno znanje o samemu sebi so postali popolnoma slepi in zaslepljujejo tudi druge.
Indijski svetniki so podali znanje o poti spoznanja sebe s predavanji na avtentične svete spise in s pisanji. Le teoretično znanje ni dovolj, potrebno je tudi praktično duhovno življenje. »Zgled je boljši od navodila.« Grajenje značaja je glavna opora civilizirani človeški družbi. A najbolj pomembno je, da mora imeti učitelj praktični moralni in duhovni značaj. »Ne sledi mene, sledi moje predavanje« naj ne bo način učenja. Le teoretična predavanja, brez praktičnega življenja, ne bojo dejansko učinkovita.
Šrila Bhakti Ballabh Tirtha Gosvami Maharadž